Vijolični junak po zmagi: Maribor? To še ni to

Ljudski vrt je v tej sezoni 1. SNL le dočakal svojih »pet minut veselja«, največji tekmec iz glavnega mesta in prvak Olimpija je bil v derbiju 17. kroga na kolenih.

S silo nokdavna je ob Arnelu Jakupoviću udarjal s petimi goli najboljši vijolični strelec v tej sezoni in v slogu ameriških lig najkoristnejši igralec (MVP). Od doslej najboljšega strelskega dosežka sezone v 1. SNL ga loči le še gol.

Jan Repas se odlično počuti v Mariboru. FOTO: Sandi Fišer, Mediaspeed

Z najboljšo predstavo v sezoni ste vrgli rokavico. Komu, selektorju Matjažu Keku in njegovim izbrancem, tekmecem v ligi ...?

»Nikomur posebej, kar vsem. Igram zato, da čim večkrat 'vržem rokavico'. Saj ni veliko modrosti, lepo se mi je pokrilo. Dejansko imata gola večjo težo kot sicer. Včasih igraš še boljše, a ne zabiješ gola, pa dobra predstava ni tako vidna ali odmevna kot takrat, ko si povprečen, a si strelec. Gola v derbiju, kaj šele dveh in zmage res ne more nihče prezreti.«

Oba sta bila mojstrska, pri prvem ste ušli Timiju Maxu Elšniku, pri drugem Petru Agbi, potem ste ju zabili z levo nogo, vaše glavno 'orodje' pa je desnica.

»Se zgodi, pri prvem golu nisem posebej razmišljal, kako in kam, pri drugem strelu sem meril in zadel.«

Zakaj se vam je izšlo sanjskih pol ure? Je imel trener Ante Šimundža čarobno paličico in je pripravil strategijo največjih vojskovodij?

»Odkar sem v Mariboru, nam derbiji niso šli od nog, zmage so bile redke, porazov več. To nas je spremljalo in oviralo. Trenerjeve poteze so šle v smer ukvarjanja s seboj. Vedeli smo, da napredujemo in da moramo le še stopnjevati razvoj. Tudi proti Celjanom smo bili v prvem polčasu na dobri poti. Pomembno je bilo, da smo bili povsem osredotočeni nase, manj na Olimpijo oziroma le toliko, da smo vedeli, kako močna je in kako odlične posameznike ima. Vedeli smo, česa ne smemo dovoliti in kaj moramo narediti, da bomo uspešni. Menim, da sta polčasa razkrila, o čem govorim. V prvem smo bili agresivnejši, konkretnejši, močnejši v dvobojih, v drugem je Olimpija pokazala, zakaj je bila pred derbijem v prednosti.«

Kaj se je spremenilo pod Šimundževo taktirko?

»Pri Mariboru sem imel vrsto trenerjev, od vsakega sem se predvsem učil. Šimundža je trener, ki nam je dal vedeti, da se moramo vsak dan truditi, da je klub nad vsem in da se ve, za koga igramo, za grb. Poskuša nam vsiliti zavedanje, da moramo dajati vse od sebe, nikakor noče, da bi se počutili lagodno. Sili te v nenehno dokazovanje in v to, da boš jutri še boljši.«

Tudi pri slavnem Argentincu Mauru Camoranesiju vam je šlo dobro od nog.

»Našel mi je ustrezen položaj in takoj sem čutil, da mi zaupa. Pustil mi je svobodo, pomemben pa je bil zato, ker me je v obdobju, ko sem se vrnil iz Francije, vrnil v igralni ritem. Zanimivo je, da sem pri Radovanu Karanoviću menjal položaje in nisem bil prav zadovoljen, a sem vseeno zbral veliko tekem, povrhu smo bili še prvaki.«

Je Maribor na dobri poti na vrh?

»Glede na težavno minulo obdobje je zdaj čutiti nekaj novega. Dogaja se. Ve se, kakšne so zahteve v Mariboru. Iz mojega zornega kota je pomembno, da čim več igram in čim več pomagam klubu. Lahko sem zadovoljen, a če pogledam nekoliko širše, bi ocenil, da kot moštvo 'to še ni to'.«

Mariborčani ste nekoliko premešali šampionske karte. S Celjani ste izgubili, zeleno-bele ste premagali. Kdo je favorit in ali je Maribor med njimi?

»Kljub vsemu ima Olimpija najboljše igralce, Celjani pa delujejo bolje kot moštvo. Mi zaostajamo za preveč točk, toda ... Predvsem se moramo ukvarjati s seboj in svojo igro ter jo še izboljšati.«

Četrto sezono ste v Mariboru in vse kaže, da pete ne bo več. Odhod v tujino je najbrž še vedno velik izziv, čeprav imate za seboj že precej neposrečeno izkušnjo v Franciji?

»Verjetno si vsak nogometaš želi preizkusiti v tujini. Na vsak način je to moj cilj. Kdaj? Pozimi, po koncu sezone, ne vem. V Slovenijo sem se vrnil, ker sem potreboval igralni ritem in sem si ga tudi povrnil. Veliko tekem mi je omogočilo, da sem ohranjal stanovitnost. Francoska izkušnja je bila poučna, zahtevna in me je naredila zrelejšega. Bil sem prepuščen sam sebi, moral sem se postaviti zase, se 'stepsti'. Veliko sem dobil in se utrdil. Tudi mariborsko poglavje me je značajsko okrepilo in izoblikovalo v moža.«

Preboj v reprezentanco za evropsko prvenstvo v Nemčiji je izziv, ki se mu je nemogoče upreti. So vaše ambicije oživele?

»Če sem iskren, moje misli še niso povezane z evropskim prvenstvom, toda kdo ne bi igral na euru? Ali drugače, najbolj si želim biti čim boljši na igrišču, potem bodo višje tudi ambicije. Grem korak za korakom.«

Še vedno ste član vijoličnih, ampak ali ste tudi Mariborčan?

»Maribor je dejansko moj drugi dom, mesto in klub sta mi prirasla k srcu. Maribor je edino mesto, kjer se počutiš kot nogometaš, kjer te ljudje prepoznavajo kjerkoli in te spodbujajo. To je res v Sloveniji edinstveno doživetje in zelo prijetno. Res nikoli ne bom pozabil šampionske sezone, ki je bil trnova, polna ovir, a smo na koncu dvignili lovoriko. To je bilo nepozabno.«