Vijolični mrzlično iščejo slovenskega strokovnjaka

Le dve noči je bilo treba prespati po zgodovinskem porazu in Maribor je povlekel prvo skrajno potezo v novi nogometni sezoni. Po eni sami tekmi, toda s sramotnim nokavtom severnoirskega moštva Corelaine, je po petih mesecih svoje poslanstvo na položaju trenerja opravil Sergej Jakirović. Evropski polom je bil kaplja čez rob tudi za najbolj strpne in potrpežljive vijolične voditelje. V Domžalah je moštvo včeraj vodil Saša Gajser.


Odstavitev hrvaškega trenerja je bila tudi zaušnica za športnega direktorja Oliverja Bogatinova, saj je po odhodu Darka Milaniča izbral prav Jakirovića. Hercegovec je v pokoronskem prvenstvu Maribor popeljal do drugega mesta, vendar je izgubil najpomembnejši tekmi: proti Celju in Olimpiji. Eden od očitkov je bil tudi, da ni prav veliko naredil za pomik od pragmatičnega in duhomornega nogometa, ki je zaznamoval Milaničevo zadnje obdobje.
 

Stop za tujca in žabarja?

Bogatinov, naslednik Zlatka Zahovića, je pred popravnim izpitom in v veliki skušnjavi, saj ima na voljo svojega prvega kandidata: pred Jakirovićem je v vlogi trenerja Maribora videl Zagrebčana Igorja Jovićevića. Ta je vijolično vabilo zavrnil, ker je imel zagotovilo, da bo postal trener prvega moštva Dinama. Nekdanji trener Celja, ki se je pri Dinamu odlikoval z vodenjem drugega moštva z mladimi igralci, je pozneje res postal naslednik uspešnega Nenada Bjelice, a je po hitrem postopku tudi odšel in je prost. Po profilu bi sicer morda bil ustrezen kandidat. Toda Bogatinov, ki je zdaj še večja tarča nasprotnikov v nič več uglašeni vijolični družini, se je soočil z novo in zahtevno okoliščino.


Ljudstvo oziroma javnost ter čez noč prebujeno cehovsko združenje domala plebiscitarno zahteva, da na trenerski stolček sede slovenski strokovnjak. Toda krog možnih kandidatov z upoštevanjem nepisanih pravil, po katerih v Ljudskem vrtu vijoličnih ne more voditi »žabar« ali kdor koli, ki v preteklosti ni izkazoval simpatij do Maribora, je omejen na največ dva kandidata. Eden, Ante Šimundža je že oddan in deluje v Murski Soboti. Obenem je mariborska legenda odšla brez stiska rok. Kdo je drugi? Tudi domišljija ne najde kolikor toliko izkušenega in že z zajetnejšo kilometrino Štajerca z vijolično krvjo. Vsi obetavni ali izkušeni so doma onkraj Trojan.
 

Zadnja priložnost

Bi v teh okoliščinah trenersko paličico prevzel kar športni direktor, ki je v Maribor prišel kot okrepitev za strokovni štab mlajših kategorij in ima trenerske gene? »Ne, vendar se nikoli ne ve,« je pomenljivo odgovoril Bogatinov. V Ljudski vrt se je preselil po tem, ko je uspešno selekcioniral in vodil Aluminij. Težave najuspešnejšega slovenskega nogometna kluba, ki ga čaka še bolj korenita igralna in ne le igralska prenova, z izbiro trenerja izpostavlja enega od najbolj temeljnih vprašanj v slovenskem klubskem nogometu in je naslednje: Ali slovenski klubski nogomet sploh premore moža, kaj šele dva, tri s karizmo, znanjem, slovesom, avtoriteto?


Maribor in Bogatinov sta v zadregi tudi zaradi splošnega nazadovanja slovenskega klubskega nogometa, v katerega se ne vračajo ali pa so bili v preteklosti spregledani, prikrito zaničevani in odrezani nekdanji reprezentanti. Pa vendar, kdo bi lahko sodil v nabor kandidatov za mariborsko klop brez priponke »ni naš«. Eden je nekdanji selektor in trikratni državni prvak (Domžale dvakrat, Crvena zvezda) Slaviša Stojanović, drugi celjski Ljubljančan Dušan Kosić, tretji novomeški vzhajajoči up z Bravove klopi Dejan Grabić, četrti morda Safet Hadžić, ki je Maribor največkrat šolal z igro in ne s taktiko. Kaj pa svetovni prvak iz Sežane Mauro Camoranesi, tudi večno na voljo Italijan Rodolfo Vanoli ne bi razmišljal niti sekunde. Oliver Bogatinov še ene priložnosti ne bo več imel.