Vijolični potop je sprožil Tolminec

»Zmaga je bila čista kot solza,« ni prav nič razmišljal eden od osrednjih mož nedeljskega ligaškega dvoboja s povišanimi strastmi v Ljudskem vrtu Matija Kavčič. Od lanskega junija Tolminec pri ljubljanskem Nogometnem klubu Bravo je z imenitnim golom, ki se ga ne bi sramovali niti največji strelski mojstri, začel potop Maribora in znova zaostril šampionsko bitko.

»Res poseben in čudežen gol. Ko je žoga letela, sem vedel le, da moram čim prej priti do nje in sprožiti. Saj ste videli, vse se je izšlo sanjsko,« je Matija iz svojega zornega kota videl akcijo in pojasnil svoj odziv, ki se je razpletel s spektakularnim strelom pod prečko. Bravo je v treh dnevih prekrižal račune zeleno-belim in vijoličnim. Mestnim tekmecem so Šiškarji dovolili le točko, Mariborčanom nobene. Podobno kot zeleno-beli nogometni dom vijoličnih spreminjajo v dvorišče, na katerem plešejo, kot hočejo Ljubljančani. Bravo že poldrugo leto ni izgubil pod Kalvarijo in je po dveh letih še drugič slavil na levem bregu Drave.

»Nisem presenečen, Bravo je klub z visoko organizacijsko ravnjo, kar se odraža tudi v moštvu. Treniramo in vodeni smo odlično, smo tako kakovostni, da, na primer, v Ljudski vrt ne prihajamo na izlet, temveč hočemo tekmovati in zmagovati. Potrdili smo, kar sicer že vemo – sposobni smo premagati vsakogar in se lahko potegujemo tudi za vrh. Res nimam nobenih pripomb,« je prepričan nogometaš s prefinjeno levico, ki je bil vzgojen pri Gorici, kalil se je tudi v 2. SNL pri Brdih. Od tod, iz Vrhovelj, prihaja tudi njegova srčna izbranka Tjaša. Toda on je Tolminec.

Malonogometni geni

»Iz Tolmina sva z Žigo Lipuščkom pri 14 letih odšla v Novo Gorico. Vozila sva se na treninge, seveda brez pomoči staršev ne bi šlo,« je priznal Matija, ki izhaja iz nogometne družine. Oče Matej je znan obraz, saj je trener prvoligaša v dvoranskem nogometu Oplasta iz Kobarida, bil je tudi pomočnik pri selektorju reprezentance v dvoranskem nogometu Andreju Dobovičniku, dve leti starejši brat Bine igra v 3. SNL za Tolmin. Mati Tanja je navijaška opora.

»Malonogometno znanje mi le koristi. Veliko sem ga preigral,« bi lahko s krilatico veš več, več znaš svojo nogometno izkaznico dopolnil 184 cm visoki igralec, kar je prej redkost kot pravilo za branilce na bočnih položajih. Pri Gorici se je uveljavil, toda časi se korenito spreminjajo.

»Nekoč smo nogometaši čakali na klic iz Nove Gorice, zdaj čakamo na vabila bolj urejenih in boljših klubov, kot je Bravo. Povlekli so veliko napačnih potez,« je na kratko in brez obžalovanja pogledal v preteklost bočni branilec z napadalnimi nalogami, ki se je odlično ujel v taktičnih zamislih trenerja Dejana Grabića. »Postavitev treh v zadnji vrsti mi ustreza, saj uživam v napadalnih vlogah. Najprej pa moram opraviti osnovno branilsko nalogo. Prednost je, ker je moja postavitev nekoliko višja,« je Matija strokovno predstavil svoj igralni položaj, ki je že dolgo njegova zaščitna znamka.