NOGOMET
Vlagatelji za hiter zaslužek
V slovenske nogometne klube vstopilo že veliko tujcev. V glavnem so delili prazne obljube in zapuščali pogorišča.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Trajne sreče s tujci ni. To v glavnem velja za slovenski klubski nogomet, ko govorimo o tujih upraviteljih oziroma vlagateljih, ki so prevzeli vodilne položaje prvo- in drugoligašev. V zadnjih sezonah je v ospredju ameriški poslovnež srbskega rodu Milan Mandarić, ki se že skoraj leto dni neuspešno umika s predsedniškega položaja Olimpije, a še ni našel ustreznega naslednika, ki bi imel dovolj pod palcem. MM je z Olimpijo osvojil po dva državna in pokalna naslova, a v tem trenutku klub nima zagotovljene stabilne prihodnosti. Bolj vlada strah pred propadom, če bo Mandarić preprosto odšel, ker mu je pač zmanjkalo denarja.
Kako pa je (bilo) z drugimi tujimi vlagatelji? Spomnimo se razvpitega Srba Georga Subana, ki je na začetku tisočletja z denarjem sumljivega izvora najprej rovaril v Kopru, nato še v Murski Soboti. Za sabo je pustil pogorišče, Mura je leta 2005 celo izpadla v tretjo ligo, saj ni izpolnjevala kriterijev za pridobitev tekmovalne licence. V zvezi z Muro smo se naposlušali še zgodb o fantomskih investitorjih iz Italije in Nizozemske, vse so imele nesrečen konec. Zdaj črno-bele podpira ruski kapital, a je na čelu kluba vsaj vse transparentno pod vodstvom predsednika Roberta Kuzmiča.
Leta 2013 so v Gorico vstopili poslovni partnerji iz Italije. Franco in Michele Dal Cin sta zgradila trhli most sodelovanja s Parmo. Slovenski prvoligaš je bil povsem v rokah zahodnih sosedov, moštvo so sestavljali pretežno odpisani fantje pri Parmi. Na veliko se je trgovalo z legijo tujcev, ekipa je izgubila identiteto in zaupanje domačega okolja, nastala je ogromna finančna vrzel. Končalo se je s kopico obtožb z obeh strani in razčiščevanjem po sodnih poteh. Gorica je letos izpadla v drugo ligo.
Kako pa je (bilo) z drugimi tujimi vlagatelji? Spomnimo se razvpitega Srba Georga Subana, ki je na začetku tisočletja z denarjem sumljivega izvora najprej rovaril v Kopru, nato še v Murski Soboti. Za sabo je pustil pogorišče, Mura je leta 2005 celo izpadla v tretjo ligo, saj ni izpolnjevala kriterijev za pridobitev tekmovalne licence. V zvezi z Muro smo se naposlušali še zgodb o fantomskih investitorjih iz Italije in Nizozemske, vse so imele nesrečen konec. Zdaj črno-bele podpira ruski kapital, a je na čelu kluba vsaj vse transparentno pod vodstvom predsednika Roberta Kuzmiča.
Nesrečno leto 2016
Pred tremi leti so v Celje vstopili vlagatelji iz Ukrajine, ki so s sabo prinesli polno praznih obljub in negotovosti. Njihova epizoda v knežjem mestu je trajala vsega nekaj mesecev. Podobnemu scenariju smo bili v istem poletju priča v Velenju, kjer so Rudarja prevzeli podjetniki iz Srbije, ne preveč uspešni na področju športnih stav. Kmalu je bilo jasno, da iz te moke ne bo kruha. V Krškem so si, spet v nesrečnem letu 2016, veliko obetali od sodelovanja s švicarsko agencijo JSP Sports Group AG. Novi partnerji so obljubljali finančno injekcijo, v zameno pa pričakovali denar od prestopov igralcev. In tako se je tudi trgovalo-množično. Spomladi 2018 je počilo, Krško je enostransko prekinilo sodelovanje z JSP, v naslednji sezoni je ob silovitih trenjih znotraj kluba izpadlo v drugo ligo.Leta 2013 so v Gorico vstopili poslovni partnerji iz Italije. Franco in Michele Dal Cin sta zgradila trhli most sodelovanja s Parmo. Slovenski prvoligaš je bil povsem v rokah zahodnih sosedov, moštvo so sestavljali pretežno odpisani fantje pri Parmi. Na veliko se je trgovalo z legijo tujcev, ekipa je izgubila identiteto in zaupanje domačega okolja, nastala je ogromna finančna vrzel. Končalo se je s kopico obtožb z obeh strani in razčiščevanjem po sodnih poteh. Gorica je letos izpadla v drugo ligo.