Vražja Slovenka Urška Hrovat: kolajne so ji ukradli, lepi spomini ostajajo

Nekdanja odlična slalomistka Urška Hrovat je bila poleg Špele Pretnar, Katje Koren in Alenke Dovžan ena od štirih »vražjih Slovenk«, ki so blestele v beli karavani v prvih letih samostojnosti naše države in bile v ponos rojakom. Ljubljančanka je leta 1994 prvo zmago na tekmi svetovnega pokala osvojila prav na domači tekmi v Mariboru.

Zlate lisice na Pohorju ni več, toda svetovni pokal ostaja v Sloveniji, Hrovatova pa se bo udeležila tekem v Kranjski Gori (4. in 5. januar), potem ko je lani zaradi zdravstvenih težav ni bilo. Da imamo domačo tekmo tudi v ženski konkurenci, se ji zdi zelo pomembno za prihodnost alpskega smučanja. Meni, da bo vsaj eni od domačih tekmovalk uspelo narediti zares dober rezultat in dati češnjo na torti prireditvi v Podkorenu.

Leta 1998 je v ZDA dosegla zadnjo zmago. FOTO: Steve C. Wilson/Reuters

Pravite, da smo vas dan pred božičnim večerom ujeli na poti iz Švice. Zasebno, poslovno?

»Zasebno. Prišla sem po sina Filipa (15 let; oče je Urškin partner Luka Žagar, nekdanji hokejist; op. p.), že drugo leto živi v Švici, hodi v šolo in trenira hokej (Ambri-Piotta U-17). Zdaj so počitnice in bomo skupaj. Luka pa ga po novem letu pelje nazaj, zato bom imela čas priti v Kranjsko Goro. Zelo se veselim. Lani nisem mogla, ker sem imela novembra operacijo hrbtenice.«

Športna poškodba, davek na kariero vrhunskega športnika?

»Bo kar držalo, gotovo izvira iz smučanja, ker me je že takrat bolelo. Težave so se dolgo vlekle in zdaj mi je žal, da se nisem za to odločila že prej. No, vsaj zdaj je vse v redu. Vsa čast kirurgom. Učvrstili so hrbtenico, vstavili štiri vijake. Pri 50 letih se pač pokažejo vsi grehi preteklosti, če se pošalim.«

Imate vsaj kaj pokazati, naslov mladinske svetovne prvakinje v slalomu, pet zmag v svetovnem pokalu, prva celo v Mariboru, drugo in tretje mesto v skupni slalomski razvrstitvi sezone, pa seveda bronasta kolajna s svetovnega prvenstva leta 1996 v Sierra Nevadi ...

»Ko ste ravno omenili, naj potožim, da so nam ravno zdaj pred dnevi vlomili v hišo na Kodeljevem in med drugim ukradli vse moje kolajne. Res lepo božično darilo. Kot bi umrl del mene.«

Zares grozno. No, vsaj spomini so večni. Katera zmaga vam je najljubša, Maribor, Sierra Nevada?

»Težko je primerjati. Vse imajo svojo težo. Mogoče je bila mariborska najslajša, bilo je ogromno ljudi. Zmagati doma so sanje vsakega športnika. Po drugi strani pa je kolajna s svetovnega prvenstva nekaj posebnega, bila je prva v samostojni Sloveniji.«

Takrat je imelo smučanje še vedno širše poslanstvo v mladi državi, ki je dihala z našimi šampioni belih strmin in okrog njih gradila narodno identiteto. Zdaj so drugačni časi, mar ne?

»Imamo le še peščico tekmovalcev, ki se skupaj s stroko trudijo vleči voz naprej. Žalostno je, ampak tako je, stvari se spreminjajo, svet se spreminja. Zelene zime so naredile svoje. Smučarija je zelo draga. Saj je bila vedno, a zdaj je to zares šport za izbrane, ob tem je garaški. Vedno manj otrok se odloča za to in bazena, iz katerega bi črpali, praktično ni. Bomo videli, kaj prinaša prihodnost. Kažejo se neke spremembe.«

Kako ste še kaj vpeti v smučanje, slišim, da ohranjate stike s kolegicami iz zlate generacije?

»Z Alenko in Špelo se pogosto družimo, ostale smo prijateljice. To se mi zdi lepo. Drugače pa nisem več v smučanju. Včasih sem bila prek znamke Tenson sponzor reprezentanc. Deset let sem imela tudi športno šolo v Kranjski Gori, pred covidom pa sem jo končala tudi zaradi težav s hrbtom. Zdaj nisem več v smučanju. Ni mi žal za nobeno stvar. Skupaj z odlično ekipo smo veliko otrok naučili smučati, jim posredovali veselje do smučanja. Imam pa zdaj novo znamko športnih oblačil Husky. Predvsem za klube in podjetja. Bomo videli, kako se bo prijelo.«

Maribor verjetno ne bo več organiziral tekme, imamo pa Kranjsko Goro. Kako pomembno se vam zdi, da imamo tudi ženski tekmi v tehničnih disciplinah? Kot smo izvedeli, bo tako ostalo najmanj do leta 2034.

»Žal mi je za Maribor, ki je bil v mojih časih eno najbolje organiziranih in obiskanih tekmovanj. Bil je pravi praznik belega cirkusa. Vseeno je dobro, da smo zadržali tekme v Kranjski Gori. Tudi ona je kritična, ampak je višje ležeča in ima boljše možnosti za preživetje.«

Prihaja novo leto, kaj si obetate od njega?

»Najprej bi rada dobila kolajne nazaj. Sicer pa si želim veselja in zdravja, predvsem mojim najbližjim, pa tudi vsem ostalim. Da bi se končale vse te vojne, ki trajajo.«

Kaj pa glede naših najboljših alpskih smučark Ane Bucik Jogan, Andreje Slokar, Neje Dvornik pred prvo letošnjo tekmo?

»Mislim, da imajo dobre možnosti. Na domačem tekmovanju je vedno več želje po uspehu, več moči. Navijači naredijo svoje. Mislim, da smo lahko priča zelo lepim rezultatom naših punc, s tem mislim na uvrstitev v vrh nastopajočih. Ja, to je moja prva želja za leto 2025.«