Vredno je rešiti že eno življenje

Ameriška telovadka Simone Biles bo nastopila v finalu na gredi, potem ko je izpustila tri končne odločitve na letošnjih olimpijskih igrah. Ponedeljkova novica ne bi bila tako udarna, če bi se Američanka vračala po poškodbi. V njenem primeru je šlo za psihološke težave, ki so v svetu športa še vedno tabu. O njih je doslej najodmevneje spregovoril legendarni ameriški plavalec Michael Phelps, nekateri, denimo nekdanji nogometni vratar Barcelone in nemške reprezentance Robert Enke, niso imeli te sreče. Dogodki, povezani z Bilesovo, so v Tokiu duševno zdravje športnikov dokončno postavili v prvi plan, potem ko je japonska teniška igralka Naomi Osaka z zavračanjem novinarskih konferenc na OP Francije že dvignila obilo prahu.

»Michael Phelps mi je rekel, da sem s tem, ko sem spregovorila, najbrž rešila kakšno življenje. Če je to res, potem se je vse to izplačalo,« je za revijo TIME julija dejala Osakova, ki se je od olimpijskega turnirja poslovila v tretjem krogu. Bilesova se po tem, ko je izpustila tri finale v različnih disciplinah, vrača za nastop na gredi, ki bo zaradi zadnjih dogodkov pod še večjim drobnogledom.
 

Šport presega igrišče

»Ko ne igraš zaradi bolečin, je to nekaj običajnega. Zakaj je potem, ko se kdo umakne zaradi psiholoških težav, vse pod drobnogledom?« se je v kolumni za El Pais vprašala španska teniška igralka Carla Suárez, ki sicer dobro ve, kako je živeti z zlobnimi jeziki. Ta 32-letnica s Kanarskih otokov, ki je aprila potrdila, da je premagala raka, je namreč homoseksualka. »Šport močno presega igrišče. To je slog življenja, ki ima v resničnem svetu številne obraze,« dodaja Suárezova.

Težave Bilesove seveda niso presenetljive, saj je bila ena od številnih žrtev zlorab zdravnika Larryja Nassarja, zaradi katerega se je borila tudi z depresijo. Če je izvor njenih strahov očiten, je pri številnih skrit veliko globlje. »Ogromen pomen se pripisuje telesni, tehnični ali taktični pripravi, psihično področje pa je pogosto v ozadju, a je za vse športnike v resnici najpomembnejše,« dodaja Suárezova. Vsem ljudem polaga na srce, da prositi za pomoč ni znak šibkosti. »Življenje ni tekmovanje. Največje darilo, ki ga lahko prejme športnik, je, da cenijo njegov vsakdanji trud. Končni rezultat pa, tako kot v številnih drugih primerih, nikoli ni odvisen od posameznika,« je sklenila.