Vsega je bila kriva Barcelona
Inter je pred desetimi leti zadnjič osvojil ligo prvakov in scudetto. Jose Mourinho je bil takrat na vrhuncu kariere, ta je odtlej v zatonu.
Odpri galerijo
Nekdanji predsednik Massimo Moratti je pred desetimi leti ponosno opazoval, kako so se trener Jose Mourinho in igralci Interja veselili naslova evropskih prvakov. FOTO: Reuters
Deset let mineva od ene najbolj presenetljivih sezon v nogometni ligi prvakov, po kateri je bil Jose Mourinho zares The Special One oziroma takrat po novem incredibile. Iz Interja, ki je prej veljal za večnega poraženca v Evropi, je ustvaril šampiona. A ni trajalo dolgo. Na današnji dan pred desetimi leti je Inter v polfinalu izločil Barcelono, 22. maja je na stadionu Santiago Bernabeu z 2:0 padel še Bayern. Inter je spisal zgodovino, postal je prvi italijanski klub s trojno krono, osvojil je italijanska prvenstvo in pokal ter ligo prvakov. To bi bil lahko začetek neke nove dinastije, vendar je bil njen konec.
Mourinho se sploh ni vrnil na San Siro, ostal je v Madridu in prevzel Real, Inter od takrat nikdar več ni bil prvak. Ne doma ne v Evropi. Kako je prišlo do te sanjske sezone 2009/10, ki je črno-modri nikdar ne bodo pozabili? Šlo je za sosledje dogodkov. Inter je poleti 2009 pripeljal nekaj ključnih igralcev, Diega Milita, Thiaga Motto, Samuela Eto'oja, Lucia in Wesleyja Sneijderja. Mourinho je v Milano prišel leto prej in že v prvi sezoni osvojil serie A. Toda scudetto je bil takrat mala malica. Od afere calciopoli leta 2004, ki je serijskega prvaka Juventusa potopila v drugo ligo ter močno oslabila Milan, Fiorentino in Lazio, Inter ni imel dostojnega tekmeca in je petkrat zapored osvojil naslov, na katerega je čakal 17 let.
Evropska krona, ki si jo je nadel v letih 1964 in 1965 (takrat je igral kasneje klubski predsednik Giacinto Facchetti), je bila povsem druga raven. Sezono prej, prvo z Mourinhom na klopi, je zgodbo končal že v osmini finala. Potem je Mourinho šefe s predsednikom Massimom Morattijem na čelu prepričeval, naj mu pripeljejo dva krilna napadalca, le tako bi lahko vzpostavil svoj sistem 4-3-3, s katerim je na vrh pripeljal Porto in Chelsea. Njegov načrt je bil globok presing, zadnjo branilsko linijo je želel pomakniti za 20 metrov naprej. Ni mu kazalo dobro. Na svojo željo je dobil zgolj branilca Lucia, drugo se je zgodilo po naključju.
Zlatan Ibrahimović ni bil na prodaj, a je Barcelona dala ponudbo, ki je ni bilo mogoče zavrniti: 46 milijonov evrov in Samuela Eto'oja. S prihodom Milita je Portugalec dobil dva močna napadalca namesto enega, denarja je ostalo še za en nakup. Spet se mu je nasmehnila sreča in spet je prišla v podobi Barcelone. Ker so Katalonci leta 2009 osvojili vse, kar se je dalo, je v Real Madridu zavladal preplah, kupili so superzvezdnika Cristiana Ronalda in Kakaja, kar je pomenilo, da je lahko Inter na razprodaji dobil Sneijderja, s katerim je sestavil mozaik. Barceloni se nikdar ni zahvalil, izločil jo je v polfinalu. Mu je pa Real speljal Mourinha. Ta odtlej ni več osvojil lige prvakov. Tako kot ne Inter.
Mourinho se sploh ni vrnil na San Siro, ostal je v Madridu in prevzel Real, Inter od takrat nikdar več ni bil prvak. Ne doma ne v Evropi. Kako je prišlo do te sanjske sezone 2009/10, ki je črno-modri nikdar ne bodo pozabili? Šlo je za sosledje dogodkov. Inter je poleti 2009 pripeljal nekaj ključnih igralcev, Diega Milita, Thiaga Motto, Samuela Eto'oja, Lucia in Wesleyja Sneijderja. Mourinho je v Milano prišel leto prej in že v prvi sezoni osvojil serie A. Toda scudetto je bil takrat mala malica. Od afere calciopoli leta 2004, ki je serijskega prvaka Juventusa potopila v drugo ligo ter močno oslabila Milan, Fiorentino in Lazio, Inter ni imel dostojnega tekmeca in je petkrat zapored osvojil naslov, na katerega je čakal 17 let.
Menjava Ibra-Eto'o
Evropska krona, ki si jo je nadel v letih 1964 in 1965 (takrat je igral kasneje klubski predsednik Giacinto Facchetti), je bila povsem druga raven. Sezono prej, prvo z Mourinhom na klopi, je zgodbo končal že v osmini finala. Potem je Mourinho šefe s predsednikom Massimom Morattijem na čelu prepričeval, naj mu pripeljejo dva krilna napadalca, le tako bi lahko vzpostavil svoj sistem 4-3-3, s katerim je na vrh pripeljal Porto in Chelsea. Njegov načrt je bil globok presing, zadnjo branilsko linijo je želel pomakniti za 20 metrov naprej. Ni mu kazalo dobro. Na svojo željo je dobil zgolj branilca Lucia, drugo se je zgodilo po naključju.
Zlatan Ibrahimović ni bil na prodaj, a je Barcelona dala ponudbo, ki je ni bilo mogoče zavrniti: 46 milijonov evrov in Samuela Eto'oja. S prihodom Milita je Portugalec dobil dva močna napadalca namesto enega, denarja je ostalo še za en nakup. Spet se mu je nasmehnila sreča in spet je prišla v podobi Barcelone. Ker so Katalonci leta 2009 osvojili vse, kar se je dalo, je v Real Madridu zavladal preplah, kupili so superzvezdnika Cristiana Ronalda in Kakaja, kar je pomenilo, da je lahko Inter na razprodaji dobil Sneijderja, s katerim je sestavil mozaik. Barceloni se nikdar ni zahvalil, izločil jo je v polfinalu. Mu je pa Real speljal Mourinha. Ta odtlej ni več osvojil lige prvakov. Tako kot ne Inter.
