NOGOMET
Vsi so želeli pod vodstvo Đalme Markovića
Viktor Ketler se je zapisal kot legendarni predsednik nogometašev Beltincev. Spominja se obdobja uspehov in bombe ob prestopu Vlada Miloševiča.
Odpri galerijo
Viktor Ketler je zaznamoval vrhunsko nogometno obdobje Beltincev. FOTO: Ivan Gerenčer
Uvodno desetletje prvoligaškega nogometa v samostojni Sloveniji je močno zaznamovalo moštvo Beltincev, ki prej ni sodilo med elito domače klubske scene. Iz vaške ekipe je hitro zrasel prvoligaški klub, ki je mešal štrene najboljšim. Žuti iz Prekmurja so se najvišje zavihteli v sezoni 1994/95, ko so bili peti, za las pa jim je ušla uvrstitev v finale pokalnega tekmovanja. Glavni režiser uspehov je bil podjetnik Viktor Ketler, ki je klub sponzorsko podpiral tudi kot direktor trgovske družbe Potrošnik. Predsednik Beltincev je bil od leta 1992 do 1996, pozneje je ostal član izvršnega odbora.
»Sem beltinški zet, pa so me domačini nagovorili, da prevzamem vodenje kluba. To je bil in ostal vaški klub, čustva so bila pred preostalim. Toda hitro smo postali zgled za vse male in srednje velike klube v Sloveniji. Imeli smo nižji proračun kot večina prvoligašev, a smo z zvestimi in poštenimi sponzorji poskrbeli za preživetje. No, imeli pa smo tudi srečo s trenerji in igralci. Iskali smo fante, ki bi bili kompatibilni, hoteli smo ustvariti pravo kemijo med njimi in trenerjem v slačilnici in na igrišču,« z receptom za uspeh postreže Ketler, ki se ga je takrat prijel tudi vzdevek prekmurski Berlusconi. Za vas z 2000 prebivalci, kjer je bilo kmalu na domačih tekmah tudi po štiri ali pet tisoč ljudi, je Ketler zasnoval izjemno ambiciozen projekt, ki je obrodil sadove. Prelomnica je bila v zimskem odmoru sezone 1992/93. Trener je postal sloviti hrvaški strokovnjak Ivan Đalma Marković.
»Đalma je v prvem delu sezone hodil z menoj na tekme po vsej Sloveniji in iskal ustrezne igralce za naše moštvo. Na vsak način je hotel imeti pravega profesionalca, ki bi bil pri delu zgled preostalim. Ni bilo nujno, da je najboljši igralec, moral je biti profesionalec od glave do peta. To je našel v Vladu Miloševiču iz Ljubljane, ki je ob naši ponudbi zavrnil celo vabilo Olimpije. Vlado je ogromno prispeval s svojim poštenim odnosom, igrami in goli. Škoda je le, da se je dokaj hitro poškodoval,« se spominja danes 76-letni Ketler, ki živi upokojensko življenje v Murski Soboti in temeljito spremlja nogometno dogajanje doma in po Evropi.
Kot bomba je odjeknil omenjeni odhod Miloševiča iz glavnega mesta v Prekmurje, govorilo se je, da je Ketler za prestop plačal takratnih 100.000 nemških mark. »Ah, kje pa! To so napihnili mediji, šlo je za precej manj denarja. Igralci so verjeli v naš projekt, vsi so želeli delati pod vodstvom takšnega trenerja, kot je bil Đalma Marković. Ta je bil v prvi vrsti ustvarjalec igre, ne pa zbiratelj točk. Toda brez drugega seveda ni šlo. V letu in pol je pustil izjemen pečat, Beltinci so v tistem obdobju igrali najlepši nogomet v prvi ligi. In naj bo jasno, mi nismo delili praznih obljub. Kar smo se dogovorili, smo plačali, za razliko od mnogih drugih klubov, ki niso izpolnjevali obveznosti iz pogodb. V tistem času Uefa še ni tako dobro ščitila igralcev kot danes,« se je razgovoril Ketler. Pa ni prišel le Miloševič, rumeno-modre so okrepili tudi vratar Goran Stankovič in Emir Džafić iz Celja, mladi Marinko Šerkezi in uveljavljeni Matjaž Jančič iz ljubljanskega Slovana. Beltinci so predstavljali pravi nogometni bum tudi z navijaško skupino Žuti Marki. Strah in trepet nasprotnikovih obramb je bil Štefan Škaper, v letih 1994 in 1995 prvi strelec lige. On je predstavljal DNK beltinškega nogometa. »Škaper je izjemen fant, velika dobričina, pravi Prekmurec po duši. Če bi odšel v klub zunaj Prekmurja, bi bil nesrečen. On je človek za ravnico, brez nje ne more. Kako velik človek je, potrjuje njegovo delo z mladim Milanom Ostercem, ki se je uveljavljal v našem klubu. Po treningih je ostajal z njim na igrišču, kjer sta vadila in vadila,« legendarnega Pefa hvali Ketler, ki je v sezoni 1994/95 ustoličil drugega uglednega hrvaškega strokovnjaka Pera Nadovezo, legendo splitskega Hajduka. Sledila je sanjska sezona, peto mesto v državnem prvenstvu. Ketler je po naslednji sezoni zapustil predsedniški položaj, a ostal v izvršnem odboru, tudi kot predstavnik glavnega sponzorja Potrošnika. Leta 2000 so se Beltinci poslovili od prvoligaškega nogometa, zdaj nastopajo v drugi ligi.
»Sem beltinški zet, pa so me domačini nagovorili, da prevzamem vodenje kluba. To je bil in ostal vaški klub, čustva so bila pred preostalim. Toda hitro smo postali zgled za vse male in srednje velike klube v Sloveniji. Imeli smo nižji proračun kot večina prvoligašev, a smo z zvestimi in poštenimi sponzorji poskrbeli za preživetje. No, imeli pa smo tudi srečo s trenerji in igralci. Iskali smo fante, ki bi bili kompatibilni, hoteli smo ustvariti pravo kemijo med njimi in trenerjem v slačilnici in na igrišču,« z receptom za uspeh postreže Ketler, ki se ga je takrat prijel tudi vzdevek prekmurski Berlusconi. Za vas z 2000 prebivalci, kjer je bilo kmalu na domačih tekmah tudi po štiri ali pet tisoč ljudi, je Ketler zasnoval izjemno ambiciozen projekt, ki je obrodil sadove. Prelomnica je bila v zimskem odmoru sezone 1992/93. Trener je postal sloviti hrvaški strokovnjak Ivan Đalma Marković.
Kar smo se dogovorili, smo plačali, za razliko od mnogih drugih klubov.
»Đalma je v prvem delu sezone hodil z menoj na tekme po vsej Sloveniji in iskal ustrezne igralce za naše moštvo. Na vsak način je hotel imeti pravega profesionalca, ki bi bil pri delu zgled preostalim. Ni bilo nujno, da je najboljši igralec, moral je biti profesionalec od glave do peta. To je našel v Vladu Miloševiču iz Ljubljane, ki je ob naši ponudbi zavrnil celo vabilo Olimpije. Vlado je ogromno prispeval s svojim poštenim odnosom, igrami in goli. Škoda je le, da se je dokaj hitro poškodoval,« se spominja danes 76-letni Ketler, ki živi upokojensko življenje v Murski Soboti in temeljito spremlja nogometno dogajanje doma in po Evropi.
Človek za ravnico
Kot bomba je odjeknil omenjeni odhod Miloševiča iz glavnega mesta v Prekmurje, govorilo se je, da je Ketler za prestop plačal takratnih 100.000 nemških mark. »Ah, kje pa! To so napihnili mediji, šlo je za precej manj denarja. Igralci so verjeli v naš projekt, vsi so želeli delati pod vodstvom takšnega trenerja, kot je bil Đalma Marković. Ta je bil v prvi vrsti ustvarjalec igre, ne pa zbiratelj točk. Toda brez drugega seveda ni šlo. V letu in pol je pustil izjemen pečat, Beltinci so v tistem obdobju igrali najlepši nogomet v prvi ligi. In naj bo jasno, mi nismo delili praznih obljub. Kar smo se dogovorili, smo plačali, za razliko od mnogih drugih klubov, ki niso izpolnjevali obveznosti iz pogodb. V tistem času Uefa še ni tako dobro ščitila igralcev kot danes,« se je razgovoril Ketler. Pa ni prišel le Miloševič, rumeno-modre so okrepili tudi vratar Goran Stankovič in Emir Džafić iz Celja, mladi Marinko Šerkezi in uveljavljeni Matjaž Jančič iz ljubljanskega Slovana. Beltinci so predstavljali pravi nogometni bum tudi z navijaško skupino Žuti Marki. Strah in trepet nasprotnikovih obramb je bil Štefan Škaper, v letih 1994 in 1995 prvi strelec lige. On je predstavljal DNK beltinškega nogometa. »Škaper je izjemen fant, velika dobričina, pravi Prekmurec po duši. Če bi odšel v klub zunaj Prekmurja, bi bil nesrečen. On je človek za ravnico, brez nje ne more. Kako velik človek je, potrjuje njegovo delo z mladim Milanom Ostercem, ki se je uveljavljal v našem klubu. Po treningih je ostajal z njim na igrišču, kjer sta vadila in vadila,« legendarnega Pefa hvali Ketler, ki je v sezoni 1994/95 ustoličil drugega uglednega hrvaškega strokovnjaka Pera Nadovezo, legendo splitskega Hajduka. Sledila je sanjska sezona, peto mesto v državnem prvenstvu. Ketler je po naslednji sezoni zapustil predsedniški položaj, a ostal v izvršnem odboru, tudi kot predstavnik glavnega sponzorja Potrošnika. Leta 2000 so se Beltinci poslovili od prvoligaškega nogometa, zdaj nastopajo v drugi ligi.
