Z dežja pod kap, iz arabske karantene v evropsko
Slovenski kolesarski as Tadej Pogačar se še naprej pripravlja na trenažerju. Veselil se je Toura, za zaprtimi vrati bi bil izvedljiv, a ne bo pravega šova.
Odpri galerijo
Za Tadeja Pogačarja in druge svetovne kolesarske ase je tekmovalna vožnja po cestah za zdaj le sen. FOTO: Uroš Hočevar
Z dežja pod kap, bi lahko zapisali o kolesarskih poteh Tadeja Pogačarja v času koronavirusa. Po dvotedenski karanteni v Abu Dabiju, ki so jo 28. februarja sprožili primeri okužbe v karavani dirke po Združenih arabskih emiratih, je odpotoval na svoje domovanje na Azurni obali.
Končno je lahko spet sedel na kolo, vendar le za nekaj dni, v Franciji so zaostrili ukrepe in kolesarje pregnali s cest. Pogačarju pa je v evropski karanteni vendarle bolje kot v arabski, v kateri je bilo njegovo gibanje omejeno na hotel Crowne Plaza Jas Marina, sobo pa si je delil z moštvenim kolegom pri ekipi UAE Erikom Bystrømom. Zdaj mu družbo dela srčna izbranka Urška Žigart, kolesarka ekipe Ale BTC Ljubljana, s katero se lahko sprehodita vsaj do trgovine in skupaj sedeta tudi na trenažer, ki se ga je Pogačar v zadnjem mesecu že dodobra najedel, saj je na njem pridno vadil že v hotelu. Poskuša obdržati izjemno pripravljenost, ki jo je kazal na prvih letošnjih dirkah, na katerih je slavil kar štiri zmage, na dirki po Valencii je bil najboljši v dveh etapah ter v skupnem seštevku, na dirki po ZAE je zmago slavil v 5. etapi, skupno je bil na skrajšani preizkušnji (zaradi pojava koronavirusa v karavani so odpovedali zadnji dve etapi) na 2. mestu.
»Dirka po ZAE je bil prvi cilj v uvodnem delu sezone, dosegel sem ga, bil sem v dobro pripravljenosti. Morda mi je šlo celo malce bolje, kot sem pričakoval, forma je bila visoka. Morali bi videti, kaj bi bilo na naslednjih dirkah. Ne vem, ali sem bil že na ravni lanske Vuelte, ta je bila avgusta in septembra, ko imaš za seboj že veliko dirk in so občutki na kolesu drugačni, sodeč po številkah na merilnikih pa sem bil tako dober kot na Vuelti,« je povedal o formi, ki je veliko obetala, zdaj pa bo šla, kot kaže, v nič.
»Za vse je enako. Dirke so odpadle in nimam kaj, sprijaznil sem se s tem in čakam na dan, ko bomo lahko spet tekmovali. Med kolesarji je nekaj živčnosti, nekateri na polno vadijo na trenažerjih. Jaz to počnem eno ali dve uri na dan, včasih tudi dve uri in pol, včasih tudi dvakrat na dan. Kar težko je delati v hiši, je precej bolj duhamorno kot na cesti. Uporabljam zwift ali si vmes ogledam kakšno serijo. Časovno je to veliko manj dela kot zunaj na kolesu, intenzivnost pa poskušam vzdrževati, delam intervale,« je svojo pripravljalno rutino opisal 21-letni kolesar, ki je imel v načrtu bogat tekmovalni spored z vrhuncem na Touru in nato še nastopom na olimpijskih igrah v Tokiu. Te so že zamaknili v leto 2021, vse več je pozivov tudi k zamiku Toura, francoske oblasti pa se še poigravajo z zamislijo, da bi ga priredili, vendar bi gledalcem onemogočili dostop do trase.
Nihče ne ve, kdaj bo spet mogoče dirkati, jasno je že, da pred junijem ne bo, ne nazadnje so odpovedali dirko po Sloveniji, ki bi morala biti na sporedu od 10. do 14. junija. V kolesarskih krogih sicer zvoni finančni alarm, saj bi se, če dolgo ne bo dirk, utegnili sponzorji umakniti iz tega športa, sistem bi se finančno porušil. »Ne razmišljam o teh težavah, niti pomisliti nočem, da bi nas sponzorji zapustili. Kakšen se najbrž bo umaknil, čeprav ekipe skrbijo za to, da se tudi zdaj čim več pojavljajo v medijih in na družabnih omrežjih. Mislim, da v naši ekipi ne bo težav. Ne znam pa si razložiti, kaj bi bilo, če ne bi bilo niti ene dirke do konca leta,« je še umirjen Pogačar. Na njegovi strani je tudi mladost, četudi bo šla po zlu ena sezona, bo imel v prihodnosti še dovolj priložnosti: »Gotovo sem lahko mirnejši kot Alejandro Valverde (aprila bo dopolnil 40 let, op. p.). Drugače pa je za vse enako, vsak se mora sprijazniti s položajem, v katerem smo se znašli.«
Končno je lahko spet sedel na kolo, vendar le za nekaj dni, v Franciji so zaostrili ukrepe in kolesarje pregnali s cest. Pogačarju pa je v evropski karanteni vendarle bolje kot v arabski, v kateri je bilo njegovo gibanje omejeno na hotel Crowne Plaza Jas Marina, sobo pa si je delil z moštvenim kolegom pri ekipi UAE Erikom Bystrømom. Zdaj mu družbo dela srčna izbranka Urška Žigart, kolesarka ekipe Ale BTC Ljubljana, s katero se lahko sprehodita vsaj do trgovine in skupaj sedeta tudi na trenažer, ki se ga je Pogačar v zadnjem mesecu že dodobra najedel, saj je na njem pridno vadil že v hotelu. Poskuša obdržati izjemno pripravljenost, ki jo je kazal na prvih letošnjih dirkah, na katerih je slavil kar štiri zmage, na dirki po Valencii je bil najboljši v dveh etapah ter v skupnem seštevku, na dirki po ZAE je zmago slavil v 5. etapi, skupno je bil na skrajšani preizkušnji (zaradi pojava koronavirusa v karavani so odpovedali zadnji dve etapi) na 2. mestu.
»Dirka po ZAE je bil prvi cilj v uvodnem delu sezone, dosegel sem ga, bil sem v dobro pripravljenosti. Morda mi je šlo celo malce bolje, kot sem pričakoval, forma je bila visoka. Morali bi videti, kaj bi bilo na naslednjih dirkah. Ne vem, ali sem bil že na ravni lanske Vuelte, ta je bila avgusta in septembra, ko imaš za seboj že veliko dirk in so občutki na kolesu drugačni, sodeč po številkah na merilnikih pa sem bil tako dober kot na Vuelti,« je povedal o formi, ki je veliko obetala, zdaj pa bo šla, kot kaže, v nič.
»Za vse je enako. Dirke so odpadle in nimam kaj, sprijaznil sem se s tem in čakam na dan, ko bomo lahko spet tekmovali. Med kolesarji je nekaj živčnosti, nekateri na polno vadijo na trenažerjih. Jaz to počnem eno ali dve uri na dan, včasih tudi dve uri in pol, včasih tudi dvakrat na dan. Kar težko je delati v hiši, je precej bolj duhamorno kot na cesti. Uporabljam zwift ali si vmes ogledam kakšno serijo. Časovno je to veliko manj dela kot zunaj na kolesu, intenzivnost pa poskušam vzdrževati, delam intervale,« je svojo pripravljalno rutino opisal 21-letni kolesar, ki je imel v načrtu bogat tekmovalni spored z vrhuncem na Touru in nato še nastopom na olimpijskih igrah v Tokiu. Te so že zamaknili v leto 2021, vse več je pozivov tudi k zamiku Toura, francoske oblasti pa se še poigravajo z zamislijo, da bi ga priredili, vendar bi gledalcem onemogočili dostop do trase.
Za OI mu ni prehudo
»Glede olimpijskih iger mi ni prehudo, da so jih prestavili, bolj sem se veselil Toura. Za zaprtimi vrati bi bil izvedljiv, vendar mislim, da se to ne bo zgodilo. Za tekmovalce bi bila dirka dobrodošla, za sponzorje manj, če ne bo gledalcev, ne bo pravega šova,« Pogačar zagovarja oživitev športa, ko bo lahko zadihal s polnimi pljuči. Česa pa se bo kot cilj oprijel v tem letu, če bo odpadla še francoska pentlja? »Nisem še tako daleč, da bi razmišljal, kaj bo, če bo Tour odpadel, ta čas še treniram, kot da dirka bo. Morda bom misli preusmeril na Tour v poznejšem terminu, morda na Vuelto,« se s preskoki v koledarju poigrava fant s Klanca nad Komendo, ki bo tako kot njegovi kolegi o nadaljevanju sezone morda kaj več vedel 1. aprila, ko naj bi se vodstvo Svetovne kolesarske zveze (UCI) na daljavo pogovorilo z vsemi deležniki v kolesarskem svetu in začrtalo smernice za negotovo prihodnost.Nihče ne ve, kdaj bo spet mogoče dirkati, jasno je že, da pred junijem ne bo, ne nazadnje so odpovedali dirko po Sloveniji, ki bi morala biti na sporedu od 10. do 14. junija. V kolesarskih krogih sicer zvoni finančni alarm, saj bi se, če dolgo ne bo dirk, utegnili sponzorji umakniti iz tega športa, sistem bi se finančno porušil. »Ne razmišljam o teh težavah, niti pomisliti nočem, da bi nas sponzorji zapustili. Kakšen se najbrž bo umaknil, čeprav ekipe skrbijo za to, da se tudi zdaj čim več pojavljajo v medijih in na družabnih omrežjih. Mislim, da v naši ekipi ne bo težav. Ne znam pa si razložiti, kaj bi bilo, če ne bi bilo niti ene dirke do konca leta,« je še umirjen Pogačar. Na njegovi strani je tudi mladost, četudi bo šla po zlu ena sezona, bo imel v prihodnosti še dovolj priložnosti: »Gotovo sem lahko mirnejši kot Alejandro Valverde (aprila bo dopolnil 40 let, op. p.). Drugače pa je za vse enako, vsak se mora sprijazniti s položajem, v katerem smo se znašli.«
