SKOKI
Z odskočne mize za štedilnik
Ker se je nabralo preveč vsega, je Jaka Hvala potegnil črto. Po končani skakalni karieri bi se rad dokazal tudi v kulinariki.
Odpri galerijo
Jaka Hvala si je uresničil vse otroške sanje. FOTO: Leon Vidic
Jaka Hvala je prejšnji torek prek družabnih omrežij sporočil, da končuje svojo športno pot, nakar se je zavil v molk. Na včerajšnjem javnem treningu slovenskih smučarskih skakalcev v Kranju je 27-letni (severni) Primorec, doma s Ponikev na Tolminskem, pojasnil, zakaj se je odločil za ta korak.
Kdaj je padla odločitev, da boste smuči postavili v kot?
»Seveda do to ni zgodilo čez noč. Odločitev je v meni zorela dalj časa, že vso prejšnjo zimo, ki mi ni šla po načrtih. Naredil sem vse, da bi si povrnil dobre občutke, ki te ženejo naprej, spomladi sem zamenjal tudi smuči, a ni bilo nič bolje. Začelo mi je zmanjkovati žara, motivacije ... Ko sem se vozil na treninge, nisem imel več nobenih ciljev, vse skupaj je postalo vsakodnevna rutina in začel sem izgubljati voljo, zato sem si nekega lepega dne rekel, da imam tega dovolj. Ker se je preprosto nabralo preveč vsega, sem se odločil potegniti črto. V zadnjem obdobju so se mi skoki zaradi hujšanja in drugega odrekanja malo zamerili, nisem jih pa zasovražil.«
Po vaši najboljši sezoni 2012/13, v kateri ste slavili tudi (edino) zmago v svetovnem pokalu (v Klingenthalu), smo pričakovali, da se boste utrdili v vrhu najboljših skakalcev na svetu. Toda nato se je krivulja vaših nastopov nepričakovano obrnila navzdol. Kaj je šlo narobe?
»Ne vem. S tem sem si dolgo razbijal glavo, vendar nisem dobil pravega odgovora.«
Že od daleč je bilo pogosto videti vaše preglavice s simetrijo in mahanje z desno roko po odskoku.
»To me je spremljalo že pred težavami. Tudi takrat, ko mi je šlo dobro od nog, simetrija pri meni ni bila nikoli popolna. S trenerji smo se veliko pogovarjali o tem in iskali rešitve, vendar jih na žalost nismo našli. Zanimivo je morda to, da sem, ko sem skakal dobro, zmeraj letel proti levi strani doskočišča, s krizo pa me je začelo nesti desno.«
Ali bi, če bi se lahko vrnili v preteklost, naredili kaj drugače?
»Mogoče bi se prej umaknil iz svetovnega pokala in se prej posvetil odpravljanju te napake. Drugače pa: kar je bilo, je bilo. Nimam slabe vesti.«
Z zmago v svetovnem pokalu, poletom prek 200 metrov (213 m) in nastopom na olimpijskih igrah (Soči 2014) ste si, kot ste zapisali, uresničili vse otroške sanje.
»Vseh ciljev, ki sem si jih z uspehi postavljal vedno višje, zagotovo nisem izpolnil, toda nihče ni, ko se ozrem na naše začetke na Ponikvah, pričakoval, da bom prišel tako daleč. Zato sem res ponosen na vse, kar sem dosegel. In tega ni bilo malo.«
Kaj boste počeli poslej?
»Imam več idej. Zelo me zanima kulinarika, zelo rad kuham, tako da bi se rad preizkusil in dokazal v pripravi jedi. Pred časom sem sodeloval na natečaju za Okuse Ljubljane, na katerem smo morali iz omejenih sestavin sestaviti krožnik. Osvojil sem tretje mesto. To je bila zame dobra izkušnja. Če bi se ponudila kakšna priložnost, da bi deloval v skokih, bi jo seveda z veseljem sprejel, navsezadnje sem bil pravzaprav vse življenje v (tem) športu.«
Kdaj je padla odločitev, da boste smuči postavili v kot?
»Seveda do to ni zgodilo čez noč. Odločitev je v meni zorela dalj časa, že vso prejšnjo zimo, ki mi ni šla po načrtih. Naredil sem vse, da bi si povrnil dobre občutke, ki te ženejo naprej, spomladi sem zamenjal tudi smuči, a ni bilo nič bolje. Začelo mi je zmanjkovati žara, motivacije ... Ko sem se vozil na treninge, nisem imel več nobenih ciljev, vse skupaj je postalo vsakodnevna rutina in začel sem izgubljati voljo, zato sem si nekega lepega dne rekel, da imam tega dovolj. Ker se je preprosto nabralo preveč vsega, sem se odločil potegniti črto. V zadnjem obdobju so se mi skoki zaradi hujšanja in drugega odrekanja malo zamerili, nisem jih pa zasovražil.«
Po vaši najboljši sezoni 2012/13, v kateri ste slavili tudi (edino) zmago v svetovnem pokalu (v Klingenthalu), smo pričakovali, da se boste utrdili v vrhu najboljših skakalcev na svetu. Toda nato se je krivulja vaših nastopov nepričakovano obrnila navzdol. Kaj je šlo narobe?
»Ne vem. S tem sem si dolgo razbijal glavo, vendar nisem dobil pravega odgovora.«
Že od daleč je bilo pogosto videti vaše preglavice s simetrijo in mahanje z desno roko po odskoku.
»To me je spremljalo že pred težavami. Tudi takrat, ko mi je šlo dobro od nog, simetrija pri meni ni bila nikoli popolna. S trenerji smo se veliko pogovarjali o tem in iskali rešitve, vendar jih na žalost nismo našli. Zanimivo je morda to, da sem, ko sem skakal dobro, zmeraj letel proti levi strani doskočišča, s krizo pa me je začelo nesti desno.«
Ali bi, če bi se lahko vrnili v preteklost, naredili kaj drugače?
»Mogoče bi se prej umaknil iz svetovnega pokala in se prej posvetil odpravljanju te napake. Drugače pa: kar je bilo, je bilo. Nimam slabe vesti.«
Z zmago v svetovnem pokalu, poletom prek 200 metrov (213 m) in nastopom na olimpijskih igrah (Soči 2014) ste si, kot ste zapisali, uresničili vse otroške sanje.
»Vseh ciljev, ki sem si jih z uspehi postavljal vedno višje, zagotovo nisem izpolnil, toda nihče ni, ko se ozrem na naše začetke na Ponikvah, pričakoval, da bom prišel tako daleč. Zato sem res ponosen na vse, kar sem dosegel. In tega ni bilo malo.«
Kaj boste počeli poslej?
»Imam več idej. Zelo me zanima kulinarika, zelo rad kuham, tako da bi se rad preizkusil in dokazal v pripravi jedi. Pred časom sem sodeloval na natečaju za Okuse Ljubljane, na katerem smo morali iz omejenih sestavin sestaviti krožnik. Osvojil sem tretje mesto. To je bila zame dobra izkušnja. Če bi se ponudila kakšna priložnost, da bi deloval v skokih, bi jo seveda z veseljem sprejel, navsezadnje sem bil pravzaprav vse življenje v (tem) športu.«
