Za bron boljša tudi od »glavnega mesta«

Slovensko zastopstvo v judu je tudi na pravkar končanem 73. evropskem prvenstvu v Zagrebu pustilo močan pečat. Ob srebrni Kaji Kajzer (do 57 kg) se je kolajne razveselila tudi njena klubska kolegica Andreja Leški (do 63 kg), ki si je po lanski zlati lovoriki v Montpellierju in 3. mestu v Lizboni 2021 priborila še svoje drugo bronasto odličje na tem tekmovanju. Po uspehu nam je 27-letna Koprčanka, sicer članica ljubljanskega Bežigrada, priznala, da ji misli že uhajajo tudi k olimpijskim igram v Parizu.

Ali ste že zjutraj slutili, da vam bo šlo dobro od rok?

»Ko sem se zbudila, je bilo vse skupaj še mirno. Ker se je tekma začela pozno, sem si privoščila malo posedanja, v miru sem popila kavo … Sploh nisem imela občutka, da sem na veliki tekmi. Ko sem vstopila v dvorano, se je vrnila osredotočenost. Po dolgih pripravah je bil tudi zame prejšnji teden psihično zelo naporen. Ni bilo preprosto zdržati vseh treningov, a potem še na tekmi ne smeš podleči pritisku.«

In potem je na začetku prvega obračuna s Srbkinjo Anjo Obradović sledil manjši šok, ko ste se že po nekaj sekundah znašli na tleh, kajne?

»Drži, to je bil kot udarec v glavo. Sprva sploh nisem vedela, da so tekmici prisodili vazari, saj se mi ni zdelo, da je bil njen napad vreden točke. To sem opazila šele takrat, ko so ga razveljavili. V tistem trenutku sem si rekla: 'V redu, zdaj moram iti na vse ali nič in opraviti svojo nalogo.'«

V nadaljevanju je šlo bolj ali manj vse načrtih do polfinala, v katerem ste izgubili s Čehinjo Renato Zachovo. Kako ste videli ta dvoboj?

»Zachova je zelo močna in povrhu stabilna borka. Med borbo sem si privoščila napako, ko sem izvedla napad zgolj zaradi ohranjanja aktivnosti. In potem sem se znašla v končnem prijemu. Uspelo se mi je rešiti in skoraj nadomestiti napako, razlike pa nisem izničila, saj se je nasprotnica dobro branila. S tisto napako sem sama sebe zbila s prestola. Upam, da se bom iz nje kaj naučila.«

V borbi za 3. mesto ste nato ugnali avstrijsko reprezentantko Lubjano Piovesana, za zmago pa ste se morali zelo potruditi, kajne?

»Po polfinalnem porazu sem se morala znova zbrati in pripraviti za dvoboj, ki je odločal o tem, ali bom osvojila kolajno ali ne. Zaradi tega sem bila malo živčna, vendar se znam s tem dobro kosati. Piovesana, ki je do leta 2021 tekmovala za Veliko Britanijo, od lani pa za Avstrijo, ima – mimogrede – zanimivo ime. Če se ne motim, ga je dejansko dobila po našem glavnem mestu. Borbe z njo pa so vedno prava zmešnjava.«

»Čeprav sem dobila vseh šest najinih dosedanjih medsebojnih dvobojev, sem vedno pod pritiskom. Lubjana je hitra, eksplozivna in nepredvidljiva. Tudi v tokratnem obračunu ni ničesar manjkalo, na srečo pa sem le zmagala. Konec dober, vse dobro. Zares sem vesela, da se je izšlo, kot se je, treba je ceniti sebe in svoje dosežke.«

Vam misli že kaj uhajajo k OI?

»Kakšnega pritiska še ne čutim, sem ter tja pa res pomislim na Pariz.«

Kako bo videti vaš urnik do pariškega spektakla?

»Udeležila se bom še dveh tekem, po turnirju za grand slam v Astani (od 10. do 12. maja) tudi svetovnega prvenstva v Abu Dabiju (od 19. do 24. maja). Menim, da je to v redu, saj moram ostati v tekmovalnem ritmu. Potem pa bodo že olimpijske igre, do začetka katerih bo minilo, kot bi mignil. Zato se bom po evropskem prvenstvu hitro vrnila na delo.«