Za škatlico vžigalic višji za Crveno zvezdo
V pomanjkanju in revščini Pušče nedaleč od Murske Sobote se je takoj po koncu druge svetovne vojne začela pisati življenjska zgodba, ki je lahko navdih mnogim bodočim športnikom. Jože Horvat se je v romski vasici, ki je po njegovih besedah takrat bolj spominjala na kakšno indijansko naselje, že v otroštvu predal nogometu. Iz krp in maminih najlonk narejena žoga mu je bila glavna zabava, drobnega, a žilavega fantiča sta z obrobja družbe dvignili nadarjenost in predanost nogometu.
»Kot pionir sem igral za ekipo Pušče na turnirju v Gornji Radgoni proti Muri. Sicer smo izgubili, a sem igral zelo dobro in trenerji Mure so me povabili, naj se jim pridružim. Moral sem garati, da mi je uspelo. Nič mi ni bilo podarjeno. Zrasel sem v revščini. Morate vedeti, da v otroštvu sploh nisem vedel, kaj je zrezek. Bil sem neizmerno vesel, če je mama po beračenju po vasi domov prinesla kruh ali jabolko. To so bili težki dnevi. Zato sem si ves čas govoril, da moram pomagati mami in očetu, ko bom starejši,« je mladostno odločenost opisal 76-letni sogovornik.
»Že kot mladinca s 16 leti so me uvrščali v člansko moštvo Mure. V Ljubljani sem celo opravil specialni zdravniški pregled, da sem lahko igral za člane. Mladost sem tako preživel na Fazaneriji. Fantje so me sprejeli v svojo družbo, tudi gledalci, kar mi je zares veliko pomenilo, saj sem bil Rom, takrat pa smo bili precej stigmatizirani. Vsak dan smo bili izpostavljeni šikaniranju, rasizmu in diskriminaciji,« razloži ikona slovenskega nogometa z vzdevkom Didi, po slavnem brazilskem asu Waldyrju Pereiri - Didiju, o časih, ko je moral premagati številne ovire na poti do priznanja in spoštovanja družbe.
Brez žoge jezen
»Igral sem na položaju levega vezista, to mi je najbolj ustrezalo, saj sem ves čas želel žogo v svojih nogah, da sem lahko vodil igro. Enakovredno sem igral z levo in desno nogo. Če sem bil dlje brez žoge, sem bil kar malce jezen in jo zahteval od soigralcev,« opisuje s strastjo.
Sedemdeseta leta so bila prelomna v zgodovini Mure, ki se je kot prvak slovenske lige uvrstila v drugo jugoslovansko ligo. Najprej je ekspresno izpadla, a se tudi takoj vrnila in se v tej ugledni druščini obdržala štiri sezone. Didijeve odlične igre so vzbudile zanimanje drugih klubov, najbolj vztrajni so bili pri Mariboru. »Meni ni bilo do tega, saj sem se bal velikega mesta in ljudi, ki morda ne bi sprejeli Roma v svoji sredini. Nisem želel tvegati, saj sem bil v Murski Soboti sprejet in sem se odlično počutil, tam pa bi me lahko zaničevali in se norčevali iz mene: 'Cigo to, cigo ono.' Čeprav so mi ponudili precej več denarja kot pri Muri, sem ostal.« Navdušil je tudi slovitega srbskega trenerja Vujadina Boškova, ki je bil z moštvom Vojvodine na pripravah v Prekmurju. »Boškov me je res hvalil, po njegovem priporočilu sem bil celo na preizkušnji v Osijeku, a me je hitro premagalo domotožje. Dejal je: 'Če bi bil Didi vsaj za škatlico vžigalic višji, bi bil igralec za Crveno zvezdo.' To je bilo zame veliko priznanje.«
Didi je pri 25 letih vendarle krenil v tujino, sledil je sestri, ki je živela v Ingolstadtu. Tam se je za polovični delovni čas zaposlil v tovarni avtomobilov Audi, da je imel zagotovljen delovni in bivalni vizum, sicer pa je več denarja zaslužil z igranjem nogometa pri takratnem članu druge nemške bundeslige ESV Ingolstadtu.
»Nisem bil spreten pri pogajanjih za prvo pogodbo, ko bi lahko iztržil precej več denarja kot 18.000 mark. Že ta vsota se mi je zdela neverjetna, mnogi pa so mi govorili, da bi lahko dobil do 50.000 mark. Toda tudi s tem sem bil zadovoljen,« pravi Didi. Z Ingolstadtom je izpadel iz druge lige, igral še za bližnja nižjeligaša in se po štirih letih vrnil domov. Po krajšem obdobju pri Muri je nogometno kariero nadaljeval v Avstriji, kjer je med drugim igral za tretjeligaša Feldbach (Vrbno). Po hujši poškodbi ga je zapustil, se preselil v nižji rang tekmovanja in tam vztrajal do 40. leta.
