Za Slovenijo je tovornjak predrag
Uroš Velepec o prihodnosti biatlona na svetu in v Sloveniji. Z načrtovanim treningom lahko Jakov Fak izniči zaostanek do SP.
Odpri galerijo
Uroš Velepec nestrpno odšteva dneve do svetovnega prvenstva v Anterselvi. FOTO: Uroš Hočevar
POKLJUKA • Biatlonska sezona se je prevesila v drugo polovico, osrednje tekmovanje sezone, svetovno prvenstvo v Anterselvi na Južnem Tirolskem, je pred vrati. Pri slovenski reprezentanci po decembrskih zapletih in vzpenjajoči se januarski podobi ohranjajo visoke cilje, o njih je spregovoril glavni reprezentančni trener Uroš Velepec.
Kako se ozirate na minule tekmovalne dni na Pokljuki?
»Nekoč sem tu sam tekmoval, dogodek je takrat spremljalo precej manj gledalcev. Večinoma naših družinskih članov in prijateljev. Tedaj biatlona niti športna javnost v Sloveniji ni poznala, bil je v globoki senci skokov, alpskega smučanja, tudi teka. Seveda omenjene panoge še zdaj pri nas ohranjajo številne privržence, a v to družbo se je prebil tudi biatlon. Pa ne le v Sloveniji. Dejansko sem navdušen nad nekaterimi potezami in vložki mednarodne zveze, ki skrbi za razvoj panoge tudi tam, kjer nekoč biatlona ni bilo.«
A zdaj je precej težav s pomanjkanjem snega. Obstaja kakšna nova biatlonska pot?
»Seveda. Zato se razmišlja o poletnem biatlonu kot sila privlačni športni panogi prihodnosti. O gledanosti ne dvomim, lahko bi imeli še kakšen spektakel na ravni božičnega na Schalkejevem stadionu v Gelsenkirchnu. Kratke sprinterske preizkušnje v slogu tistih v smučarskem teku bi pritegnile tudi širšo javnost, tekme sredi mest prav tako. Razmišljamo o laserskih puškah, takšno prizorišče bi bilo varno, obenem veter ne bi imel vpliva na laserski žarek, tekmovanje tako ne bi bilo odvisno od razmer na strelišču. Pa še zveze bi prihranile pri strelivu. Všeč mi je, da se biatlon razvija, a rad bi videl še korak ali dva več.«
Kaj pa slovenski biatlon? Je realno, da bi imela tudi naša reprezentanca svoj servisni tovornjak, kot ga imajo Norvežani, Rusi in tudi Čehi?
»Natanko osem nacionalnih zvez si zdaj lahko privošči takšen tovornjak. Gre za imidž kot tudi praktično zadevo, saj se serviserji pripeljejo na prizorišče, ugasnejo motor in čez 20 minut že začnejo opravljati svoje delo. Pri nas gre za večurno pripravo prostora, preden se lahko lotiš prvega para smuči. Morda bo nekoč drugače, a za zdaj nam proračun ne omogoča nakupa tovornjaka, ki ga potrebuješ največ pet mesecev na leto.«
Kako zdaj gledate na Jakova Faka in njegove sposobnosti v boju za vrnitev med najboljše?
»Po olimpijski sezoni se mu je bilo težko zbrati. Za kolajno je žrtvoval vse, tri tedne na mesec od maja do konca oktobra je bil od doma: spanje, zajtrk, trening, kosilo, počitek, trening, večerja, masaža, analiza in spet spanje. Takšnih je bilo 330 dni na leto! Bodisi na pripravah v tujini bodisi doma. Lani je zato potreboval razbremenitev, letos je spet drugače. In ko je na tekmi 4. ali 10., ni zadovoljen. A v biatlonu takšne uvrstitve ni preprosto doseči. Analize kažejo, da ga od stopničk v teku loči 25 sekund, torej 2,5 sekunde na kilometer v sprinterski preizkušnji. Če le ne bo zdravstvenih težav, bo z načrtovanim treningom do SP ta zaostanek lahko izničil in se boril z najboljšimi, med katerimi izstopata Johannes Thingnes Bø in Martin Fourcade.«
Kako se ozirate na minule tekmovalne dni na Pokljuki?
»Nekoč sem tu sam tekmoval, dogodek je takrat spremljalo precej manj gledalcev. Večinoma naših družinskih članov in prijateljev. Tedaj biatlona niti športna javnost v Sloveniji ni poznala, bil je v globoki senci skokov, alpskega smučanja, tudi teka. Seveda omenjene panoge še zdaj pri nas ohranjajo številne privržence, a v to družbo se je prebil tudi biatlon. Pa ne le v Sloveniji. Dejansko sem navdušen nad nekaterimi potezami in vložki mednarodne zveze, ki skrbi za razvoj panoge tudi tam, kjer nekoč biatlona ni bilo.«
A zdaj je precej težav s pomanjkanjem snega. Obstaja kakšna nova biatlonska pot?
»Seveda. Zato se razmišlja o poletnem biatlonu kot sila privlačni športni panogi prihodnosti. O gledanosti ne dvomim, lahko bi imeli še kakšen spektakel na ravni božičnega na Schalkejevem stadionu v Gelsenkirchnu. Kratke sprinterske preizkušnje v slogu tistih v smučarskem teku bi pritegnile tudi širšo javnost, tekme sredi mest prav tako. Razmišljamo o laserskih puškah, takšno prizorišče bi bilo varno, obenem veter ne bi imel vpliva na laserski žarek, tekmovanje tako ne bi bilo odvisno od razmer na strelišču. Pa še zveze bi prihranile pri strelivu. Všeč mi je, da se biatlon razvija, a rad bi videl še korak ali dva več.«
Kaj pa slovenski biatlon? Je realno, da bi imela tudi naša reprezentanca svoj servisni tovornjak, kot ga imajo Norvežani, Rusi in tudi Čehi?
»Natanko osem nacionalnih zvez si zdaj lahko privošči takšen tovornjak. Gre za imidž kot tudi praktično zadevo, saj se serviserji pripeljejo na prizorišče, ugasnejo motor in čez 20 minut že začnejo opravljati svoje delo. Pri nas gre za večurno pripravo prostora, preden se lahko lotiš prvega para smuči. Morda bo nekoč drugače, a za zdaj nam proračun ne omogoča nakupa tovornjaka, ki ga potrebuješ največ pet mesecev na leto.«
Kako zdaj gledate na Jakova Faka in njegove sposobnosti v boju za vrnitev med najboljše?
»Po olimpijski sezoni se mu je bilo težko zbrati. Za kolajno je žrtvoval vse, tri tedne na mesec od maja do konca oktobra je bil od doma: spanje, zajtrk, trening, kosilo, počitek, trening, večerja, masaža, analiza in spet spanje. Takšnih je bilo 330 dni na leto! Bodisi na pripravah v tujini bodisi doma. Lani je zato potreboval razbremenitev, letos je spet drugače. In ko je na tekmi 4. ali 10., ni zadovoljen. A v biatlonu takšne uvrstitve ni preprosto doseči. Analize kažejo, da ga od stopničk v teku loči 25 sekund, torej 2,5 sekunde na kilometer v sprinterski preizkušnji. Če le ne bo zdravstvenih težav, bo z načrtovanim treningom do SP ta zaostanek lahko izničil in se boril z najboljšimi, med katerimi izstopata Johannes Thingnes Bø in Martin Fourcade.«
