Za slovenske zmage na Giru bodo še priložnosti

Sklepna vožnja na čas Gira v Milanu, v kateri je zmago po pričakovanju slavil Filippo Ganna, Jan Tratnik pa je zasedel 8. mesto, še zdaleč ni poskrbela za takšno razburjenje kot lani, ko si je končno zmago zagotovil Britanec Tao Geoghegan Hart. V skupnem seštevku je bilo vse odločeno v soboto v švicarskih in italijanskih Alpah, v katerih je Egan Bernal potrdil, da je najboljši na 104. dirki po Italiji. Kolesarska Kolumbija je spet na nogah, kot je bila na Touru 2019. Čeprav je bil južnoameriški kapetan ekipe Ineos najbolj zveneče ime v karavani, jih ni malo ocenjevalo, da ni nared za rožnato majico.

Njegove delnice, ki so po zmagi na veliki pentlji 2019 poletele v nebo, so lani še sunkoviteje strmoglavile. Za to sta bila kriva Tadej Pogačar in Primož Roglič, ki sta bila zanj nedosegljiva na Touru 2020. Bernal ga je zlomljen zapustil po kalvariji v 15. etapi, ki jo je pripisal težavam s hrbtom. Očitno so te zdaj preteklost, 24-letni šampion je bil daleč pred tekmeci. Predvsem v prvih dveh tednih je bil razred zase in na poti do zajetne prednosti je slavil tudi svoji prvi etapni zmagi na tritedenskih dirkah. V zadnjem tednu se ni več vedel kot kolesarski kanibal, ni več napadal in zmagoval, temveč samo še branil prikolesarjeno zalogo.

Izkazalo se je, da je tudi on le iz mesa in krvi, doživel je nekaj kriznih trenutkov, ki pa jih je premočni Ineos prestal brez preplahov. Bernalov angel varuh je bil njegov rojak Dani Martinez, ki je poskrbel, da je njegov kapetan tudi na najzahtevnejših ciljnih vzponih vseskozi kolesaril v zavetrju. Tako proti tekmecem ni izgubljal dragocenega časa in tudi ne energije, ki jo je naposled porabil za to, da v vožnji na čas, ki ni njegova največja vrlina, rožnata majica nikoli ni bila ogrožena. »Med vožnjo na čas sem bil še vedno povsem osredotočen na svojo nalogo, nisem želel, da bi zaradi neprevidnosti na enem od ovinkov izgubil Giro. V zadnjem delu sem začel močneje pritiskati na pedale, bilo je zelo lepo. Ob cesti je bila obilica kolumbijskih zastav in težko razložim, kaj čutim,« je bil v cilju čustven Bernal, ki je v vožnji na čas zasedel 24. mesto in v skupnem seštevku obdržal prednost 1:29.

Brez slovenske zmage

Druga zaporedna zmaga Ineosa, ki je z Bernalom in Ganno dobil tudi štiri etape, je bila več kot zaslužena. Enako velja za 2. mesto Damiana Carusa, ki je spisal romantično zgodbo po volji src italijanskih tifosov. Sicilijanec, ki je v preteklosti do velikih zmag pomagal Ivanu Bassu in Vincenzu Nibaliju, je pri 33 letih po naključju prišel do življenjske priložnosti in jo izkoristil na najboljši možen način. Moral bi biti pomočnik kapetana ekipe Bahrain Victorious Mikela Lande, čigar sanje o zmagi na Giru so ostale na trdem asfaltu v 5. etapi. Najbolj slovenska ekipa v karavani, ki jo je na italijanskih cestah vodil športni direktor Gorazd Štangelj, je kljub obilici smole (v 9. etapi je zaradi padca izgubila še Mateja Mohoriča in v 12. etapi Gina Mäderja) iz Gira izvlekla ogromno. Vprašanje je, ali bi v polni postavi dosegla več kot dve etapni zmagi (Mäder in Caruso) ter končno 2. mesto.

Na Giru, ki je v 15. etapi prišel tudi v Goriška brda in Novo Gorico, se je končal sedemletni niz slovenskih etapnih zmag, ki ga je leta 2014 v Trstu začel Luka Mezgec. Tratnik ga je skorajda nadaljeval, vendar se je moral na zloglasnem Zoncolanu zadovoljiti z 2. mestom. Še bodo priložnosti za zmage, tudi za boj za rožnato majico, ko (če) se bosta v prihodnje na start postavila tudi Roglič in Pogačar. Ta čas ju rožnata barva še ne zanima, vidita samo rumeno. In tudi vsa Slovenija jo bo, ko se bo 26. junija v Brestu začel 108. Tour.