Zadnje slovo enega od junakov Tivolija

Verjetno ni športnika ali trenerja, ki bi tako malo časa uradno deloval v Sloveniji, a bil tako trdno povezan z našo državo. Na Braču rojeni Petar Skansi je v ponedeljek umrl pri 78 letih starosti po dolgotrajni bolezni, v zgodovino košarke se je zapisal kot vrhunski igralec in trener, po oceni vseh, ki so ga poznali, pa s svojimi 208 cm ni bil le visok, ampak tudi velik človek.

Včeraj so ga na njegovo željo pokopali v Ljubljani, kamor se je preselil leta 1984 in po razpadu Jugoslavije poleg hrvaškega dobil tudi slovensko državljanstvo. Številni pokojnikovi prijatelji so se po pogrebu zbrali še v Tivoliju in počastili njegov spomin. V hramu slovenske košarke se je vedno počutil kot doma, ne nazadnje je v njem doživel enega od športnih vrhuncev.

Z jugoslovansko reprezentanco je sicer že prej osvajal kolajne, toda na svetovnem prvenstvu 1970 v Ljubljani se je prvič povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra in v glavni vlogi. V seštevku je bil drugi strelec moštva za Krešimirjem Ćosićem, ob odločilni zmagi nad ZDA s 70:63, ki je zaslovela tudi zaradi gesla Luna vaša, zlata naša, pa je prevzel strelski primat s 14 točkami.

Takratni kapetan moštva Ivo Daneu, ob Aljoši Žorgi in Vinku Jelovcu eden od treh Olimpijinih košarkarjev v šampionski zasedbi, se spominja: »Že na prejšnjih prvenstvih je bila naša odlika, da je vsakič stopil v ospredje nekdo drug. In ko je Krešo na tekmi z Američani zašel v težave z osebnimi napakami, ga je odlično zamenjal Pero.« Ob velikem uspehu je Skansi odigral zadnje tekme od skupno 111 v izbrani vrsti.

Nepozabna Barcelona

Uspešen je bil tudi kot trener, s Splitčani je dvakrat osvojil pokal Radivoja Koraća, s Scavolinijem iz Pesara pokal pokalnih zmagovalcev, popeljal pa je tudi Benetton iz Trevisa in Teamsystem iz Bologne na zaključni turnir evropske lige. Z Benettonom s Tonijem Kukočem na parketu se je še enkrat povsem približal žlahtni lovoriki, a ju je v finalu ustavil Limoges z Božidarjem Maljkovićem na klopi in Juretom Zdovcem na igrišču. Eno leto prej je vendarle dobil lepo zadoščenje, saj je s Kukočem, Draženom Petrovićem, Dinom Rađo in drugimi hrvaškimi asi osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Barceloni. Sanjsko moštvo iz ZDA z Michaelom Jordanom in Magicom Johnsonom na čelu je bilo še boljše.

Zadnje dejanje v Skansijevi trenerski karieri je bilo po spletu okoliščin njegovo prvo v Sloveniji, a je z novomeško Krko krepko zaostal za svojimi standardi. Slednjič bi lahko dejali, da se je zanjo odločil prepozno, podobno kot Srb Maljković, še eno slovito ime splitske košarke, ki je prevzel krmilo slovenske reprezentance tik pred upokojitvijo.

A oba sta imela prej precej bogatejše ponudbe. Skansi se je ves čas z veseljem vračal v Ljubljano, za katero je pravil, da je mesto po njegovi meri, zaradi bližine Italije je lahko usklajeval trenersko delo in poslovno žilico. V naših krajih je vlagal v nepremičnine, odprl picerijo v Domžalah, z ženo Damiro, magistrico političnih ved in eno od najbolj spoštovanih gastronomskih peres na Hrvaškem, sta bila zastopnika podjetja Scavolini s kuhinjsko opremo, hkrati pa vzgajala hčerko Jano, zdaj predavateljico na filozofski fakulteti v Ljubljani, in sina Luko, profesorja arhitekture.

»Peter Skansi je bil zares gospod in je eden od najzaslužnejših za mojo košarkarsko kariero. Ko sem bi star 19 let, je prišel v Maribor, me odpeljal v Split in mi dodelil dres s številko 10 legendarnega Rata Tvrdića. Sodelovala sva tudi v reprezentanci in ponosen sem, da je bil del mojega življenja,« se spominja Peter Vilfan.