JUDO
Zakaj bi se moral kogar koli bati?
Adrian Gomboc ne bi vnaprej vzel 5. mesta na svetovnem prvenstvu. V Zagrebu se je počutil kot nogometaš, nad katerim je storjen prekršek.
Odpri galerijo
Adrian Gomboc se nadeja, da bo lahko v Tokiu pokazal vse, kar zna. FOTO: Mavric Pivk
IZOLA – Adrian Gomboc zadnje tekme za svetovni pokal v judu pred skorajšnjim svetovnim prvenstvom v Tokiu ni ohranil v najlepšem spominu. Po turnirju za veliko nagrado v Zagrebu mu je namreč konec julija ostal grenak priokus predvsem zaradi sodnikov, ki so med njegovim četrtfinalnim obračunom z Mongolcem Tumurkhulegom Davaadorjem gladko prezrli njegov met za vazari.
Če bi ga upoštevali, bi se 24-letni Prekmurec uvrstil najmanj v polfinale, s katerim bi si zagotovil dve borbi za kolajno. Po velikem razočaranju se ni mogel dovolj hitro zbrati za nastop v repasažu, tako da se je moral na koncu v kategoriji do 66 kilogramov sprijazniti s sedmim mestom, kar je sicer še vedno lepa uvrstitev, a sam pri sebi je meril (še) višje.
»Vsi, ki so videli moj met, so menili, da bi moral zmagati, ker sem imel nadzor nad akcijo. Zagotovo sem mu pomagal pasti, o tem ni nobenega dvoma. Na žalost za nazaj ne morem ničesar spremeniti, sedmo mesto je seveda lep rezultat, toda tisti dan bi lahko dosegel še lepšo uvrstitev in z njo osvojil še več pomembnih točk v kvalifikacijah za OI,« se je Gomboc spomnil tekmovanja v zagrebškem Domu športov, kjer se je – kot se je slikovito izrazil – počutil kot nogometaš, nad katerim je storjen očiten prekršek v kazenskem prostoru, vendar (mu) sodnik kljub ogledu VAR ne dosodi enajstmetrovke.
»V judu se takšne stvari, če odmislim tesne dvoboje, pri katerih o zmagovalcu odločajo kazni, ne zgodijo velikokrat. Ko nekomu uspe met in si sodniki niso povsem enotni, pristojni običajno preverijo v počasnem posnetku in največkrat popravijo napačno odločitev,« se judoist Bežigrada še zdaj čudi, zakaj ni bilo tako tudi v tem primeru.
Kakor koli že; na svetovno prvenstvo, ki se bo z dvoboji v najlažjih kategorijah začelo pojutrišnjem (sam bo na blazine stopil v ponedeljek), se je odpravil z novo miselnostjo in pristopom. »Žreb si bom, denimo, ogledal šele na dan tekme, da se ne bom – tako kot doslej – s tekmeci in borbami ubadal že večer prej. Preizkušam pač nove stvari. Menim, da se ne moreš vseskozi držati istih ritualov. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo,« je radoveden lanski evropski prvak iz Tel Aviva, ki si želi v Tokiu prikazati čim boljše borbe.
»Poskušal bom pokazati, kar najbolje znam. Vem, česa sem sposoben. In zakaj bi moralo biti mene kogar koli strah? Naj se raje drugi bojijo mene!« je poudaril Gomboc in na vprašanje, ali bi, denimo, vzel peto mesto, če bi mu ga kdo ponudil, kot iz topa izstrelil: »Ne, ne bi ga vzel!«
Če bi ga upoštevali, bi se 24-letni Prekmurec uvrstil najmanj v polfinale, s katerim bi si zagotovil dve borbi za kolajno. Po velikem razočaranju se ni mogel dovolj hitro zbrati za nastop v repasažu, tako da se je moral na koncu v kategoriji do 66 kilogramov sprijazniti s sedmim mestom, kar je sicer še vedno lepa uvrstitev, a sam pri sebi je meril (še) višje.
Zagotovo mu je pomagal pasti
»Vsi, ki so videli moj met, so menili, da bi moral zmagati, ker sem imel nadzor nad akcijo. Zagotovo sem mu pomagal pasti, o tem ni nobenega dvoma. Na žalost za nazaj ne morem ničesar spremeniti, sedmo mesto je seveda lep rezultat, toda tisti dan bi lahko dosegel še lepšo uvrstitev in z njo osvojil še več pomembnih točk v kvalifikacijah za OI,« se je Gomboc spomnil tekmovanja v zagrebškem Domu športov, kjer se je – kot se je slikovito izrazil – počutil kot nogometaš, nad katerim je storjen očiten prekršek v kazenskem prostoru, vendar (mu) sodnik kljub ogledu VAR ne dosodi enajstmetrovke.
»V judu se takšne stvari, če odmislim tesne dvoboje, pri katerih o zmagovalcu odločajo kazni, ne zgodijo velikokrat. Ko nekomu uspe met in si sodniki niso povsem enotni, pristojni običajno preverijo v počasnem posnetku in največkrat popravijo napačno odločitev,« se judoist Bežigrada še zdaj čudi, zakaj ni bilo tako tudi v tem primeru.
Z novim pristopom in miselnostjo
Kakor koli že; na svetovno prvenstvo, ki se bo z dvoboji v najlažjih kategorijah začelo pojutrišnjem (sam bo na blazine stopil v ponedeljek), se je odpravil z novo miselnostjo in pristopom. »Žreb si bom, denimo, ogledal šele na dan tekme, da se ne bom – tako kot doslej – s tekmeci in borbami ubadal že večer prej. Preizkušam pač nove stvari. Menim, da se ne moreš vseskozi držati istih ritualov. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo,« je radoveden lanski evropski prvak iz Tel Aviva, ki si želi v Tokiu prikazati čim boljše borbe.
»Poskušal bom pokazati, kar najbolje znam. Vem, česa sem sposoben. In zakaj bi moralo biti mene kogar koli strah? Naj se raje drugi bojijo mene!« je poudaril Gomboc in na vprašanje, ali bi, denimo, vzel peto mesto, če bi mu ga kdo ponudil, kot iz topa izstrelil: »Ne, ne bi ga vzel!«
