Bogdan Gabrovec: Zapuščina ne bo slaba, vendar se stanja ne sme poslabšati

Čez dobrih pet mesecev, natančneje 16. decembra, se bo Bogdanu Gabrovcu iztekel drugi mandat na čelu Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez.

V zanimivem pogovoru se je 69-letni Mariborčan, ki že dolgo živi na Koroškem, ozrl na minulih debelih sedem let in pol v predsedniški vlogi, v kateri je doživel marsikaj lepega, spomnil se je najlepših trenutkov, dotaknil se je kandidatov za svojega naslednika, volilne kampanje …

Ali že odštevate dneve do konca predsedniškega mandata?

»Moram priznati, da imam mešane občutke. Ni mi pač vseeno, kaj se bo dogajalo z OKS, ko se bom enkrat poslovil. Slovenski šport je namreč zdaj v dobri kondiciji, povrhu je prišel do točke, ko lahko stori še velik napredek.«

V kakšnem smislu?

»Ne glede na to, kaj si ljudje mislijo o prejšnji oblasti, moram reči, da so bili na našem področju z vsemi deležniki – ne bi rad izpostavljal le OKS – narejeni takšni nastavki, da lahko šport stopi še en izdaten korak naprej. Prihodnje leto bo zaznamoval novi nacionalni program, ki ga je treba sprejeti, če želimo imeti podlago za nadaljnji razvoj. Za državnega sekretarja vsekakor potrebujemo osebo, ki odlično pozna dogajanje, je seznanjen tako s sedanjostjo kot preteklostjo in ve, kako usmeriti ljudi, da bodo nadgradili doseženo v športnih sredinah.«

Kaj vse morate še postoriti do izteka mandata?

»V preostalih petih mesecih moramo narediti, česar še nismo. Opraviti moramo lastno analizo, ki smo se je pri OKS že lotili, pripraviti moramo nastavke za nujne spremembe v odnosih do države, loterije, financiranja športa prek fundacije z ustreznejšim pravilnikom. Na koncu koncev se bo iztekel tudi mandat strokovnemu svetu vlade. Dosegli smo športni konsenz, da na tem področju ne bodo menjavali obstoječega sveta niti fundacije, ker sorazmerno dobro delajo. Nujna pa je nadgradnja zakona o športu, saj se je pokazalo, da nekatere rešitve iz leta 2017 niso prave.«

Kako se ozirate na opravljeno delo?

»Moram priznati, da me negativno presenečajo in celo bolijo komentarji funkcionarjev, zdajšnjih in tudi bodočih, v kakršnikoli vlogi že, morda celo predsedniški, češ da smo na določenih področjih naredili premalo. Na primer pri financiranju, davčni politiki … Ne gre mi v račun, da kritizirajo tisti, ki so bili ves čas poleg, ki so bili zadolženi za določeno področje in ki so imeli pri tem celo vodilno vlogo. Rad bi poudaril, da je treba biti zelo previden pri izbiri besed, ki zadevajo pokrovitelje in druge partnerje, kajti OKS več kot 60 odstotkov finančnih sredstev za svoje delovanje pridobi na trgu, ki je zelo majhen. A ne bi šel v podrobnosti, da ne bo videti, kot da koga nagovarjam. Rečem lahko le, da smo pravzaprav povsod opravili veliko, seveda pa ne vsega. Ko bomo začeli še bolj sodelovati, pri čemer imam v mislih lokalne zveze, kjer v društvih in klubih nastaja šport, nacionalne zveze ter OKS, bomo imeli tisto pravo moč, da nam bo država še bolj prisluhnila.«

Slovenski športniki in športnice so v zadnjih letih dosegli res veliko uspehov. Katerega ste se še posebej razveselili?

»Če se omejim na minulih osem let, sem bil vedno najbolj vesel tistih lovorik naših športnikov, ki so jih dosegli, potem ko so bili prej na dnu ali v večji krizi. Lep primer za to je Primož Roglič. Morda sem bil toliko bolj vesel zanj, ker smo sodelovali pri njegovi vrnitvi od velikega razočaranja na dirki po Franciji do zmagoslavja na olimpijskih igrah v Tokiu. Presrečen sem bil tudi leta 2016, ko smo se po zaslugi zlate Tine Trstenjak in bronaste Ane Velenšek v Riu de Janeiru veselili kar dveh kolajn v judu. Tako se je vnovič pokazalo, da se lahko tudi šport z obrobja, ki je bil pri nas do leta 1995 skoraj neprepoznaven, z načrtnim in strokovnim delom ter medsebojnim sodelovanjem zavihti na vrh. Judoistični model mi je bil nato za zgled tudi pri vodenju OKS.«

S Tomažem Barado in Janezom Sodržnikom, podpredsednikoma OKS, ter Franjem Bobincem so kandidaturo za prvega moža krovne športne organizacije napovedali že trije možje. Kako gledate nanje oziroma kako jih ocenjujete?

»Ve se, koga podpiram, vsem pa bi položil na srce, da bi moralo biti njihovo soočenje mnenj, programov in še česa vse od najav do 16. decembra podobno kot leta 2014, ko sem se v to zgodbo podal z Zoranom Jankovićem in Andražem Vehovarjem. Takrat smo se vnaprej dogovorili, da se ne bomo posluževali nizkih udarcev, česar smo se pretežno tudi držali. Resnično upam, da bo tako tudi zdaj, čeprav so se že zgodile stvari, ki niso v skladu s pravili športnega boja. Želim si, da bi bila poslej volilna kampanja poštena in da se v javnosti ne bi pralo kakršnega koli perila, ki bi škodovalo športu. Vsi trije so imeli sicer že v minulih osmih letih možnost, da bi prispevali vse tisto, kar zdaj napovedujejo v svojih programih. Poudariti moram, da smo sicer zelo stabilni, največji minus, ki nas spremlja od leta 2007 oziroma še od prej, pa je bežigrajski športni park, ki je na žalost zelo politično usmerjena zgodba. Kljub temu se lahko pohvalimo z doslej največjimi prihodki, da rezultatov, ki so na vseh področjih močno napredovali, sploh ne omenjam. Do leta 2024 smo podpisali vse sponzorskega pogodbe. Zaradi tega lahko trdim, da zapuščina ne bo slaba, vendar pa se zdajšnjega stanja ne sme poslabšati. Novo vodstvo bo zadolženo, da dogradi oziroma doda še kaj (pokroviteljev) iz slovenskega in mednarodnega prostora, v katerega smo zakorakali že mi.«