SKOKI
Zaradi Ludvika gre čedalje težje od doma
Peter Prevc se pred uvodnima tekmama v Visli ni mogel izogniti živčnosti. Zoprno je to, da vse narediš enako in si enkrat prvi, naslednjič pa deseti.
Odpri galerijo
Peter Prevc je pri 28 letih najizkušenejši mož v slovenski skakalni reprezentanci. Že zaradi tega in vseh uspehov, ki jih je že dosegel, mu pripada vloga kapetana. V daljšem pogovoru je razkril svoja pričakovanja pred uvodnima tekmama za svetovni pokal ta konec tedna v Visli, spregovoril je o sezoni, družini, kolesarskem asu Primožu Rogliču ...
Kako ste bili zadovoljni s svojimi zadnjimi skoki na treningu v Kranju?
»Zadnji teden sem imel kar nekaj težav. Na oko je sicer videti še v redu, primanjkuje pa metrov.«
Podobno kot lani?
»Da, recimo. Ker začnejo krajši skoki malo najedati podzavest, se je čedalje težje umiriti. Zato je bilo pred startom v Visli prisotne kar nekaj živčnosti in mi ni bilo najlažje pri srcu.«
Mar vas izkušnja iz prejšnje zime, ki je prav tako niste začeli najbolj zadovoljni s svojo pripravljenostjo, pa ste bili na koncu kot osmi v seštevku svetovnega pokala vseeno najvišje uvrščeni Slovenec, ne pomirja?
»Tolaži me že, ne pa tudi pomiri, ker nikoli ne veš stoodstotno, kako bo.«
Potem bi verjetno takoj podpisali, da bi nadaljevali tam, kjer ste končali minulo sezono?
»To bi bilo seveda čudovito, toda na žalost se nič ne zgodi avtomatično. Prejšnja sezona se je zame iztekla res izvrstno, upam, da se bo še kdaj tako. Če odmislim polete na Kulmu, mi je šlo od novega leta naprej dobro od nog. Zelo posrečena je bila tudi odločitev, da smo po tekmah na Finskem ostali na severu, kjer smo imeli zelo dober trening pred norveško turnejo. Takšnega za dušo. Celotna ekipa je takrat zelo uživala, kar menim, da je pripomoglo k dvigu samozavesti in nato dobrim nastopom.«
V Lillehammerju ste nato preskočili vse tekmece in po sušnih treh letih spet okusili slast zmage. Je bilo tako dolgo čakanje nanjo za vas že mučno?
»Pa saj ne čakaš na zmago. Zoprno je to, da vse narediš enako in si enkrat prvi, naslednjič pa deseti. Četudi ti uspejo super skoki, to še ne pomeni, da boš zmagal. A takšni nastopi ti vseeno prinesejo zadovoljstvo, zmaga pa je torta, ki jo dosežeš takrat, ko se ti vsi dejavniki sestavijo v celoto. Moja pot do 23. zmage je bila res dolga, od Sapora 2017 do Lillehammerja 2020.«
V športu ste doživeli že marsikaj. Kakšna je v vaših očeh razlika med prvim in, recimo, drugim mestom?
»Ko zmagaš, si bog. Svet je nekaj časa tvoj, počutiš se nepremagljivega. Osebno zadovoljstvo, ko enkrat premagaš vse, je verjetno za slehernega športnika največja nagrada za vloženi trud.«
Mimo koga bo po vašem vodila pot do zmage v Visli?
»Najprej mimo testa za covid-19, potem pa bo vse odvisno od mene.«
V zadnjem obdobju resda niste imeli kakšne primerjave s tujimi tekmeci, toda verjetno imate kakšne podatke iz zakulisja, mar ne?
»Kakšnih merodajnih nimam. Večino informacij od tujih skakalcev dobim na družabnih omrežjih. Toda posnetek skoka, ki ga nekdo objavi, še ne pove veliko, saj ne veš, kakšne so bile takrat v zraku razmere. Mi smo imeli, denimo, med vetrovnimi pripravami v Garmisch-Partenkirchnu startno klop postavljeno sedem zaletnih mest nižje kot januarja na tekmi za svetovni pokal. S posnetki lahko potemtakem hitro nekoga tudi prevaraš, tako da jih je treba jemati z rezervo.«
Resno pa bo treba verjetno vzeti ase, ki so krojili vrh že v prejšnji zimi, torej avstrijskega branilca velikega kristalnega globusa Stefana Krafta, Nemce s Karlom Geigerjem na čelu, Norvežane, Japonce z Rjojujem Kobajašijem in seveda Poljake, ki so konec avgusta blesteli že na veliki nagradi v Visli.
»Da, Poljaki začetek sezone praviloma vedno pričakajo zelo dobro pripravljeni. In če dobro startaš, ti je seveda v nadaljevanju veliko lažje.«
Kakšno pa je bilo na zadnjih treningih razmerje moči v slovenski reprezentanci?
»O tem pa ne bi rad govoril, ker jih je več v zelo dobri formi in jim nočem nalagati bremena.«
S katerega startnega položaja pa sami začenjate sezono?
»Bolj iz druge skupine.«
Ali je, odkar imate otroka, težje iti od doma?
»Zagotovo. Še posebno zato, ker je sin Ludvik zdaj toliko star (skoraj dve leti in pol), da sva kolega in da me že pogreša, ko me ni doma. A v takšen svet sva ga pripeljala z Mino.«
V tej sezoni boste sicer veliko zdoma?
»Da, veliko bomo na poti po etapah. Iz Kuusama bomo, denimo, konec novembra odleteli naravnost na tekmi v Nižji Tagil (5. in 6. decembra), od tam pa brez domačega postanka v Planico. Novoletna turneja se bo podaljšala v Titisee-Neustadt, potem bomo na nordijskem SP v Oberstdorfu, pred marčevskim finalom v Planici pa bomo tekmovali še na norveški turneji. Zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa je tudi vprašanje, kje bodo na prizorišče dovolili tudi najbližjim. Utegne se celo zgoditi, da Ludvika in Mine ne bom videl do konca marca.«
To bi po drugi strani pomenilo, da bi imeli uspešno zimo.
»Drži. Po drugi strani imamo heroja Primoža Rogliča in druge kolesarje, ki so bili dolgo v 'mehurčkih' in so jih tudi uspešno prestali, tako da mi ne bomo osamljeni primeri.«
S čim bi bili torej zadovoljni za začetek?
»Z uvrstitvijo med najboljšo petnajsterico.«
Kako ste bili zadovoljni s svojimi zadnjimi skoki na treningu v Kranju?
»Zadnji teden sem imel kar nekaj težav. Na oko je sicer videti še v redu, primanjkuje pa metrov.«
Podobno kot lani?
»Da, recimo. Ker začnejo krajši skoki malo najedati podzavest, se je čedalje težje umiriti. Zato je bilo pred startom v Visli prisotne kar nekaj živčnosti in mi ni bilo najlažje pri srcu.«
Mar vas izkušnja iz prejšnje zime, ki je prav tako niste začeli najbolj zadovoljni s svojo pripravljenostjo, pa ste bili na koncu kot osmi v seštevku svetovnega pokala vseeno najvišje uvrščeni Slovenec, ne pomirja?
»Tolaži me že, ne pa tudi pomiri, ker nikoli ne veš stoodstotno, kako bo.«
Potem bi verjetno takoj podpisali, da bi nadaljevali tam, kjer ste končali minulo sezono?
»To bi bilo seveda čudovito, toda na žalost se nič ne zgodi avtomatično. Prejšnja sezona se je zame iztekla res izvrstno, upam, da se bo še kdaj tako. Če odmislim polete na Kulmu, mi je šlo od novega leta naprej dobro od nog. Zelo posrečena je bila tudi odločitev, da smo po tekmah na Finskem ostali na severu, kjer smo imeli zelo dober trening pred norveško turnejo. Takšnega za dušo. Celotna ekipa je takrat zelo uživala, kar menim, da je pripomoglo k dvigu samozavesti in nato dobrim nastopom.«
V Lillehammerju ste nato preskočili vse tekmece in po sušnih treh letih spet okusili slast zmage. Je bilo tako dolgo čakanje nanjo za vas že mučno?
»Pa saj ne čakaš na zmago. Zoprno je to, da vse narediš enako in si enkrat prvi, naslednjič pa deseti. Četudi ti uspejo super skoki, to še ne pomeni, da boš zmagal. A takšni nastopi ti vseeno prinesejo zadovoljstvo, zmaga pa je torta, ki jo dosežeš takrat, ko se ti vsi dejavniki sestavijo v celoto. Moja pot do 23. zmage je bila res dolga, od Sapora 2017 do Lillehammerja 2020.«
V športu ste doživeli že marsikaj. Kakšna je v vaših očeh razlika med prvim in, recimo, drugim mestom?
»Ko zmagaš, si bog. Svet je nekaj časa tvoj, počutiš se nepremagljivega. Osebno zadovoljstvo, ko enkrat premagaš vse, je verjetno za slehernega športnika največja nagrada za vloženi trud.«
Mimo koga bo po vašem vodila pot do zmage v Visli?
»Najprej mimo testa za covid-19, potem pa bo vse odvisno od mene.«
V zadnjem obdobju resda niste imeli kakšne primerjave s tujimi tekmeci, toda verjetno imate kakšne podatke iz zakulisja, mar ne?
»Kakšnih merodajnih nimam. Večino informacij od tujih skakalcev dobim na družabnih omrežjih. Toda posnetek skoka, ki ga nekdo objavi, še ne pove veliko, saj ne veš, kakšne so bile takrat v zraku razmere. Mi smo imeli, denimo, med vetrovnimi pripravami v Garmisch-Partenkirchnu startno klop postavljeno sedem zaletnih mest nižje kot januarja na tekmi za svetovni pokal. S posnetki lahko potemtakem hitro nekoga tudi prevaraš, tako da jih je treba jemati z rezervo.«
Resno pa bo treba verjetno vzeti ase, ki so krojili vrh že v prejšnji zimi, torej avstrijskega branilca velikega kristalnega globusa Stefana Krafta, Nemce s Karlom Geigerjem na čelu, Norvežane, Japonce z Rjojujem Kobajašijem in seveda Poljake, ki so konec avgusta blesteli že na veliki nagradi v Visli.
»Da, Poljaki začetek sezone praviloma vedno pričakajo zelo dobro pripravljeni. In če dobro startaš, ti je seveda v nadaljevanju veliko lažje.«
Kakšno pa je bilo na zadnjih treningih razmerje moči v slovenski reprezentanci?
»O tem pa ne bi rad govoril, ker jih je več v zelo dobri formi in jim nočem nalagati bremena.«
S katerega startnega položaja pa sami začenjate sezono?
»Bolj iz druge skupine.«
Ali je, odkar imate otroka, težje iti od doma?
»Zagotovo. Še posebno zato, ker je sin Ludvik zdaj toliko star (skoraj dve leti in pol), da sva kolega in da me že pogreša, ko me ni doma. A v takšen svet sva ga pripeljala z Mino.«
V tej sezoni boste sicer veliko zdoma?
»Da, veliko bomo na poti po etapah. Iz Kuusama bomo, denimo, konec novembra odleteli naravnost na tekmi v Nižji Tagil (5. in 6. decembra), od tam pa brez domačega postanka v Planico. Novoletna turneja se bo podaljšala v Titisee-Neustadt, potem bomo na nordijskem SP v Oberstdorfu, pred marčevskim finalom v Planici pa bomo tekmovali še na norveški turneji. Zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa je tudi vprašanje, kje bodo na prizorišče dovolili tudi najbližjim. Utegne se celo zgoditi, da Ludvika in Mine ne bom videl do konca marca.«
To bi po drugi strani pomenilo, da bi imeli uspešno zimo.
»Drži. Po drugi strani imamo heroja Primoža Rogliča in druge kolesarje, ki so bili dolgo v 'mehurčkih' in so jih tudi uspešno prestali, tako da mi ne bomo osamljeni primeri.«
S čim bi bili torej zadovoljni za začetek?
»Z uvrstitvijo med najboljšo petnajsterico.«