Zaradi selektorja je Aleks Vlah zavrnil drugo reprezentanco

Vedeli smo, da ima Slovenija v Koprskem zalivu podmornico, vendar nismo vedeli, da je tako rušilna. Aleks Vlah se je v tej sezoni kot torpedo izstrelil med najboljše evropske rokometaše. Lani je Celje Pivovarno Laško popeljal do naslova državnega prvaka, zdaj je zablestel tako v reprezentanci kot ligi prvakov, v kateri je še vedno najboljši strelec.

Gotovo bo eden izmed glavnih adutov Uroša Zormana, ko bo Slovenija januarja zaigrala na svetovnem prvenstvu na Poljskem.

Začeli ste v Kopru, kjer ste izstopali, odšli v Zagreb, tam vam ni šlo po načrtih, potem pa prišli v Celje. Kako bi na kratko orisali svojo rast?

»Na zgodbo v Zagrebu imam mešane spomine. Nekaj stvari je bilo v redu, a več je bilo slabih. Tam sem nekako dozorel, sploh na psihološkem področju, in postal močnejši v glavi.«

Kar te ne ubije, te okrepi, pravijo. Tudi tisti izpad Veselina Vujovića med minuto odmora, ko je kot trener Zagreba znesel jezo nad vami, kajne?

»Tisto stvar, ki je dvignila veliko prahu v javnosti, sem moral požreti. Ni bilo vse tako, kot je bilo predstavljeno, ni pa bilo prijetno. Gotovo ti takšna stvar v podzavesti pusti posledice. V tistem času nisem ravno blestel, nisem bil samozavesten. Če bi bil, bi se verjetno tista razvpita minuta odmora končala drugače. Kar je bilo, je bilo. V Zagrebu je prihajalo do menjav trenerjev, vsakič novo dokazovanje, na koncu je prišel Ivica Obrvan in mi dal priložnost, verjel vame, jaz pa sem mu to vrnil. Želel je, da bi prišel k njemu igrat za bosansko reprezentanco, želeli so me tudi Hrvati, ker bi poleti minila tri leta, odkar sem imel zadnji nastop za Slovenijo. A na slovensko klop je takrat prišel Zorman in me takoj poklical. Vesel sem, da se je tako razpletlo. Drugače bi zares sprejel drugo državljanstvo, saj sem želel igrati tudi reprezentančni rokomet, ki ti da dodano vrednost.«

Ljubomir Vranješ v vas ni videl potenciala, z Zormanom pa je zavel nov veter. Očitno je, da sta se z Deanom Bombačem ujela in začutila. Tukaj je tudi Domen Makuc in zdaj imamo nekakšno primorsko navezo na zunanjih položajih.

»Veseli me, da dajemo Koprčani oziroma Primorci neki doprinos. Z Dekijem sva otroka Kopra, Domen je iz Kozine. S to zadnjo akcijo sem zadovoljen. Proti BiH smo odigrali dobro, na Kosovu malo manj. Pomembne so samo točke. Taktika, ki jo zahteva Zorman, potrebuje čas, tega se ne da naučiti v tednu, dveh, kolikor smo bili doslej skupaj. Verjamem, da bomo do svetovnega prvenstva, ko bomo imeli več časa, veliko bolj uigrani.«

Do začetka priprav bodo pred vami klubski izzivi. Celje je neporaženo v prvenstvu. V ligi prvakov smo se sprva bali, da ne bo konkurenčno, a je prišla zmaga s Kielom. Ko smo se ugriznili v jezik in pomislili, da je močno, ni bilo niti blizu Nantesu. Kje je Celje?

»Res oddajamo različne signale. Celje se še išče. V ligi NLB smo super odigrali derbi v Velenju, kmalu bo prišla tekma v Trebnjem (6. novembra; op. p.), na kateri bomo želeli potrditi primat v Sloveniji. Z zmago proti Kielu smo presenetili vse, tudi sebe. Proti Nantesu pa smo prvič začutili pritisk. To je mlada ekipa, ki tega ni vajena. Nismo bili prepoznavni.«

Kako lepo je pogledati lestvico strelcev lige prvakov, na kateri je prvo ime Aleks Vlah, pod njim pa Mikkel Hansen in Dika Mem?

»Lepo je, ampak rokomet je ekipna igra in takoj bi zamenjal svoje gole za zmago proti Nantesu. Ali proti komu drugemu, denimo Elverumu, ki je nekje na naši ravni. Mogoče še koga presenetimo doma. To bi bilo več kot dobro.«