Zarotniki: Fifa za Argentino
Nogometna družina velja za eno najbolj enakopravnih skupnosti na svetu. Vsaj v teoriji lahko na igrišču uspe vsakemu – tako sinu Davida Beckhama, ki uživa v Dohi, kot nesrečniku, ki je prispel v Evropo prek Lampeduse. Nadpovprečni fant (ali dekle) lahko pride do svoje priložnosti prek enega od menedžerjev, brez katerih klubi nič več ne morejo, od njegovega značaja in pripravljenosti na tlako pa bo odvisno, ali bo opozoril nase dovolj močno za preživetje. Morda imata fant ali dekle iz najrevnejše soseske celo več možnosti za uspeh kot otroci najbogatejših, ki niso vajeni neizprosnih bitk.
Nogomet vsaj ponuja popolno-konkurenčno okolje, čeprav vsi vendarle niso na istem niti na igrišču. »Nihče« se ne spominja zapravljenih stoodstotnih priložnosti napadalca, »vsi« izpostavljajo le slabo posredovanje branilca ali vratarja ob prejetem golu, četudi gre v vseh primerih za veliko napako. Podobno je s funkcionarji ali sodniki. Ko je sodnik neviden, je opravil delo odlično, toda nihče ga ni opazil. Ko zagreši napako, se ta vrti po vseh družabnih omrežjih, mož v črnem je pribit na sramotilni steber.
V Rusiji 57.000 evrov, v Katarju prek 70.000
Tudi zavoljo tega je zanimivo primerjati zaslužke omenjenih akterjev – daleč najvišje plače prejemajo napadalci, goli so pač bistvo nogometa, veliko nižje njegovi soigralci, še dodatno drastično nižje sodniki. Kljub vsemu ne gre za slabe honorarje. Najboljši v Uefini ligi prvakov lahko v eni sezoni presežejo 50.000 evrov zaslužka, v angleški premier league lahko ta znesek podvojijo. Celo v slovenski 1. SNL je mogoče zraven zaslužiti še eno plačo: glavni sodnik prejme za tekmo 545 evrov, pomočnika pol manj, sodnik VAR 350 evrov.
Plače sodnikov so pod posebnim drobnogledom tudi na mundialu v Katarju. Kljub štiri leta starejšemu sistemu VAR kot v Rusiji prav v Katarju morda spremljamo turnir z največjim številom sodniških napak, mejnih situacij in spornih odločitev. Damir Skomina je za opravljeno v Rusiji 2018 prejel 57.000 evrov, letos so glavni sodniki prejeli enotnih 70.000 evrov in nato dodatnih 5000 evrov za vsako tekmo. Zagovorniki teorije zarote menijo, da višina plačila sodnikom ni pomembna, saj da so se Fifa, njeni pokrovitelji in katarski lobi že prej odločili, da je treba spraviti v finale Lionela Messija. Vprašajte Slavka Vinčića, ki je Argentincem v prvem krogu razveljavil tri gole!
Nekateri so prepričani, da je treba sodniške plače zvišati; malokdo ve, kaj morajo prestati do statusa prvokategornika, mnogi šele med sojenjem v mlajših selekcijah spoznajo, koliko različnih živali premore naš planet. Drugi so za znižanje: kot razkriva spektakel v Dohi, bi bilo za nekatere sodnike škoda vsakega centa. Drži le, da med vsemi deležniki nogometu primanjkuje prav sodnikov. Kot mi je nedavno razkril šef Uefinih sodnikov Roberto Rosetti, bi v Evropi potrebovali 30.000 novih sodnikov vsako leto. Četudi je ocena pretirana, morda nakazuje smer, v katero bodo v prihodnjih letih krenile sodniške plače.
