Zdaj znamo izvajati tudi umazane trike
Trener nogometašev Celja Dušan Kosić o vzponu moštva: Če na igrišču ni zmag, ne šteje nič.
Odpri galerijo
Trener Dušan Kosić v knežjem mestu plete grofovsko nogometno zgodbo. FOTO: Jure Eržen
Kot da Celju v zadnjih sezonah ni sojeno, da bi pobral sadež, ki si ga je morda zaslužil. Tudi prekinitev nogometnega prvenstva je bila za moštvo pod taktirko 48-letnega trenerja Dušana Kosića kot hladna prha: Celjani so igrali všečno, zabijali gole, premagovali tekmece za vrh in se prelevili v velike Olimpijine izzivalce.
Kako se kosate z epidemijo koronavirusa, v športnem smislu seveda, kaj počnejo igralci, trenerski štab ...?
»Smo na čakanju, a ne počivamo. V načrtu smo imeli tudi treninge v manjših skupinah po trije, štirje igralci in ob doslednem upoštevanju vseh zdravstvenih navodil. Želeli smo izpeljati nekaj podobnega, kot je storil Wolfsburg. Ker so se razmere še bolj zapletle, je možnost takšnih treningov odpadla. Najbrž bo treba najti še katero drugo rešitev, videopovezava je ena od njih. Sicer pa nabrušeni čakamo na trenutek, ko se bomo lahko vrnili v normalen proces treningov in tekmovalni ritem. Zato tudi nikogar od tujcev nismo pustili domov, vsi so ostali v Celju.«
Višja sila je Celje ustavila v naletu, v katerem so mnogi videli veliko šampionskega. Ste bili razočarani nad prekinitvijo?
»Bili smo v obdobju, ki nam je bilo naklonjeno. Vse se nam je izšlo, morda tudi zaradi tega, ker smo že prej dosegli dogovor, da ne pogledujemo naprej, temveč ustvarjamo in živimo po načelu iz tekme v tekmo. V minulih sezonah smo imeli preveč smole, zato je bil moj načrt, da poskušamo biti vztrajni, delavni, ponižni, tekmovalni.«
V čem se je Celje tako spremenilo, da je postalo izzivalec za naslov?
»Predvsem se je vse sezone selekcioniralo in oblikovalo moštvo, ki je skupaj že nekaj časa. Na višjo raven smo spravili mentalno in telesno pripravljenost. Na splošno je bilo veliko podrobnosti, ki so se morale sestaviti. Vselej smo bili agresivni in hitri, a tudi premalo zreli. Divjali smo. Vse te slabosti smo omejili in postali bolj kompaktni v igri, v kateri smo začeli pravilno izvajati tudi 'umazane trike'.«
Hitrost igralcev in igre (bliskoviti prehodi), učinkovitost in atraktivnost so zaščitni znaki Celja.
»Če ni zmag, ne šteje nič. Včasih je bolje imeti počasnega in izkušenega igralca, ki je zanesljiv, racionalen in z občutkom za igro nadomešča svojo pomanjkljivost. Veliko mi pomeni, da imam na voljo igralce, ki razumejo igro. Lahko tudi manj sprintajo in so tehnično manj dovršeni, a je pomembno, da so sposobni slediti principom, ki jih kot trener poskušam uveljaviti.«
Celje je izgubilo Rudija Požega Vancaša, dobilo pa Mitjo Lotriča. Kakšen čudežni napoj ste mu dali?
»Rudi in Mitja sta podobna igralca, v mlajših kategorijah sta bila najbolj nadarjena. Sta igralca z odličnim razumevanje igre. A takšni potrebujejo drugačne prijeme. Ker so boljši od drugih, jih lahko zapelje vpliv okolja, z menedžerji v ospredju. Radi imajo, da se vse vrti okoli njih, in težko razumejo, da kateri od soigralcev nima toliko znanja. Zato v moštvo vnesejo živčnost. Najboljši so takrat, ko razumejo, da so koristni le, če imajo podporo soigralcev. Ko dojamejo, da s svojim znanjem in kakovostjo dajejo dodano vrednost moštvu.«
Kako se kosate z epidemijo koronavirusa, v športnem smislu seveda, kaj počnejo igralci, trenerski štab ...?
»Smo na čakanju, a ne počivamo. V načrtu smo imeli tudi treninge v manjših skupinah po trije, štirje igralci in ob doslednem upoštevanju vseh zdravstvenih navodil. Želeli smo izpeljati nekaj podobnega, kot je storil Wolfsburg. Ker so se razmere še bolj zapletle, je možnost takšnih treningov odpadla. Najbrž bo treba najti še katero drugo rešitev, videopovezava je ena od njih. Sicer pa nabrušeni čakamo na trenutek, ko se bomo lahko vrnili v normalen proces treningov in tekmovalni ritem. Zato tudi nikogar od tujcev nismo pustili domov, vsi so ostali v Celju.«
Višja sila je Celje ustavila v naletu, v katerem so mnogi videli veliko šampionskega. Ste bili razočarani nad prekinitvijo?
»Bili smo v obdobju, ki nam je bilo naklonjeno. Vse se nam je izšlo, morda tudi zaradi tega, ker smo že prej dosegli dogovor, da ne pogledujemo naprej, temveč ustvarjamo in živimo po načelu iz tekme v tekmo. V minulih sezonah smo imeli preveč smole, zato je bil moj načrt, da poskušamo biti vztrajni, delavni, ponižni, tekmovalni.«
V čem se je Celje tako spremenilo, da je postalo izzivalec za naslov?
»Predvsem se je vse sezone selekcioniralo in oblikovalo moštvo, ki je skupaj že nekaj časa. Na višjo raven smo spravili mentalno in telesno pripravljenost. Na splošno je bilo veliko podrobnosti, ki so se morale sestaviti. Vselej smo bili agresivni in hitri, a tudi premalo zreli. Divjali smo. Vse te slabosti smo omejili in postali bolj kompaktni v igri, v kateri smo začeli pravilno izvajati tudi 'umazane trike'.«
Hitrost igralcev in igre (bliskoviti prehodi), učinkovitost in atraktivnost so zaščitni znaki Celja.
»Če ni zmag, ne šteje nič. Včasih je bolje imeti počasnega in izkušenega igralca, ki je zanesljiv, racionalen in z občutkom za igro nadomešča svojo pomanjkljivost. Veliko mi pomeni, da imam na voljo igralce, ki razumejo igro. Lahko tudi manj sprintajo in so tehnično manj dovršeni, a je pomembno, da so sposobni slediti principom, ki jih kot trener poskušam uveljaviti.«
Celje je izgubilo Rudija Požega Vancaša, dobilo pa Mitjo Lotriča. Kakšen čudežni napoj ste mu dali?
»Rudi in Mitja sta podobna igralca, v mlajših kategorijah sta bila najbolj nadarjena. Sta igralca z odličnim razumevanje igre. A takšni potrebujejo drugačne prijeme. Ker so boljši od drugih, jih lahko zapelje vpliv okolja, z menedžerji v ospredju. Radi imajo, da se vse vrti okoli njih, in težko razumejo, da kateri od soigralcev nima toliko znanja. Zato v moštvo vnesejo živčnost. Najboljši so takrat, ko razumejo, da so koristni le, če imajo podporo soigralcev. Ko dojamejo, da s svojim znanjem in kakovostjo dajejo dodano vrednost moštvu.«
