Že skoraj obupal, nato pa ugnal vse
Rok Drakšič pred sedmimi leti postal prvi slovenski moški evropski prvak v judu.
Odpri galerijo
Rok Drakšič se je pred sedmimi leti okitil z naslovom evropskega prvaka v judu. FOTO: Facebook
Lep primer, kako se lahko s trdim delom daleč pride, je Rok Drakšič. Čeprav mu ni bilo postlano z rožicami, je iz nič naredil ogromno in se razvil v enega od najboljših judoistov na svetu. Jutri bo minilo natanko sedem let, ko se je v zgodovino moškega juda vpisal kot prvi slovenski evropski prvak v tem japonskem olimpijskem borilnem športu.
Veliki met mu je uspel v Budimpešti, kjer se je po zmagah nad Turkom Hasanom Vanlioglujem (z iponom), Nizozemcem Dexom Elmontom (z iponom), Rusom Muso Moguškovom (z iponom), Francozom Pierrom Dupratom (z 2:1 v kaznih) in Gruzincem Nugzarijem Tatalašvilijem (z yuko) okitil z naslovom najboljšega na stari celini v kategoriji do 73 kg. »Še najbolj mi je v spominu ostala slovenska himna. Takrat sem se vnovič prepričal, kako velika razlika je že med prvim in drugim mestom,« je kolo časa zavrtel nazaj 33-letni borec iz Griž pri Žalcu, ki se pred odhodom na Madžarsko ni počutil pretirano samozavestnega.
»Ker mi na sklepnih pripravah na Rogli ni šlo, sem že skoraj obupal nad vsem. Kot se je izkazalo, sem bil takrat še preveč utrujen, vrhunec forme pa sem dočakal na svoj dan D v Budimpešti. Ko se zdaj ozrem, se spominjam, da sem se tisti dan že zjutraj na ogrevanju z Gašperjem Jermanom počutil odlično,« je razkril Drakšič, ki se mu je iz dvoboja v dvoboj krepila samozavest. Še zlasti zmagi nad Elmontom in Moguškovom sta mu vlili dodatno moč.
»Bil sem kot v nekakšnem balončku, o ničemer nisem razmišljal, šel sem le iz borbe v borbo. Zelo pomembna je bila polfinalna z Dupratom, s katerim sem dve leti prej izgubil na EP v Istanbulu. Ko sem ga premagal, sem vedel, da mi zlata kolajna ne bo ušla, globoko v sebi sem čutil, da bom opravil tudi s Tatalašvilijem, kar se je po težkem obračunu tudi uresničilo,« je svoj pohod na evropski prestol podoživel Roki.
Srečo mu je prinesla tudi družina. »To je bilo edino večje tekmovanje, na katerem so me od blizu spodbujali oče Franci, brat Toni in bratranec Vladi. Tudi njihova podpora mi je pomagala do zmagoslavja,« je navijačem hvaležen Drakšič. Nikoli ne bo pozabil tudi prisrčnega sprejema, ki so mu ga njemu in sokrajanki Luciji Polavder, prav tako evropski prvakinji v Budimpešti, pripravili v Grižah.
»Gasilci so poskrbeli za vodomet, čestitat pa nama je prišlo zares ogromno ljudi,« ima še zmeraj pred očmi veliko množico sokrajanov. Zanimivo, da je sprva judo treniral skrivaj.
»Ker smo imeli doma kmetijo in nismo imeli prav veliko denarja, me oče sprva ni pustil na treninge. Še pozneje, ko se je sprijaznil s tem, sem moral vedno najprej opraviti vsa domača opravila, preden sem lahko šel na trening. V 12 kilometrov oddaljeno Lopato sem se kot otrok pogosto odpravil kar s kolesom ali z rolerji. Vedel sem, da se bom lahko, če kje, dokazal v športu. To je bil moj največji motiv,« je še razkril dolgoletni član najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, ki se zdaj dokazuje kot trener pri Bežigradu.
Veliki met mu je uspel v Budimpešti, kjer se je po zmagah nad Turkom Hasanom Vanlioglujem (z iponom), Nizozemcem Dexom Elmontom (z iponom), Rusom Muso Moguškovom (z iponom), Francozom Pierrom Dupratom (z 2:1 v kaznih) in Gruzincem Nugzarijem Tatalašvilijem (z yuko) okitil z naslovom najboljšega na stari celini v kategoriji do 73 kg. »Še najbolj mi je v spominu ostala slovenska himna. Takrat sem se vnovič prepričal, kako velika razlika je že med prvim in drugim mestom,« je kolo časa zavrtel nazaj 33-letni borec iz Griž pri Žalcu, ki se pred odhodom na Madžarsko ni počutil pretirano samozavestnega.
»Ker mi na sklepnih pripravah na Rogli ni šlo, sem že skoraj obupal nad vsem. Kot se je izkazalo, sem bil takrat še preveč utrujen, vrhunec forme pa sem dočakal na svoj dan D v Budimpešti. Ko se zdaj ozrem, se spominjam, da sem se tisti dan že zjutraj na ogrevanju z Gašperjem Jermanom počutil odlično,« je razkril Drakšič, ki se mu je iz dvoboja v dvoboj krepila samozavest. Še zlasti zmagi nad Elmontom in Moguškovom sta mu vlili dodatno moč.
»Bil sem kot v nekakšnem balončku, o ničemer nisem razmišljal, šel sem le iz borbe v borbo. Zelo pomembna je bila polfinalna z Dupratom, s katerim sem dve leti prej izgubil na EP v Istanbulu. Ko sem ga premagal, sem vedel, da mi zlata kolajna ne bo ušla, globoko v sebi sem čutil, da bom opravil tudi s Tatalašvilijem, kar se je po težkem obračunu tudi uresničilo,« je svoj pohod na evropski prestol podoživel Roki.
Nepozaben sprejem v Grižah
Srečo mu je prinesla tudi družina. »To je bilo edino večje tekmovanje, na katerem so me od blizu spodbujali oče Franci, brat Toni in bratranec Vladi. Tudi njihova podpora mi je pomagala do zmagoslavja,« je navijačem hvaležen Drakšič. Nikoli ne bo pozabil tudi prisrčnega sprejema, ki so mu ga njemu in sokrajanki Luciji Polavder, prav tako evropski prvakinji v Budimpešti, pripravili v Grižah.
»Gasilci so poskrbeli za vodomet, čestitat pa nama je prišlo zares ogromno ljudi,« ima še zmeraj pred očmi veliko množico sokrajanov. Zanimivo, da je sprva judo treniral skrivaj.
»Ker smo imeli doma kmetijo in nismo imeli prav veliko denarja, me oče sprva ni pustil na treninge. Še pozneje, ko se je sprijaznil s tem, sem moral vedno najprej opraviti vsa domača opravila, preden sem lahko šel na trening. V 12 kilometrov oddaljeno Lopato sem se kot otrok pogosto odpravil kar s kolesom ali z rolerji. Vedel sem, da se bom lahko, če kje, dokazal v športu. To je bil moj največji motiv,« je še razkril dolgoletni član najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, ki se zdaj dokazuje kot trener pri Bežigradu.
