Že tako je šlo vse navzdol in najbrž bo še slabše

Epidemija koronavirusa je iz Španije izgnala tako rekoč vse Slovence. Ne pa tudi našega nekdanjega košarkarskega reprezentanta Boštjana Nachbarja, ki si je z družino za dom izbral Sevillo. Po končani karieri je bil 39-letni Korošec glavni pobudnik ustanovitve Združenja košarkarjev Evrolige (ELPA), ki bo čez dober mesec dopolnilo dve leti delovanja.

Kako se v Andaluziji kosate z epidemijo?
»Kar normalno, veseli me, da ljudem ni vzela pozitivnega duha. Zavedajo se, da je treba biti discipliniran, se paziti in da se je treba držati pravil, da bi se čim prej vrnili v normalno življenje. Žalosti me, ko prebiram slovenske medije, ki o Španiji poročajo, kot da bo nanjo padel mrak. Med ljudmi je čutiti tesnobo, a držijo skupaj, se spodbujajo, pomagajo, želijo dobro in ohranjajo pozitivizem. Italija, na primer, gre čez hudo življenjsko izkušnjo z veliko večjo tesnobo.«

Ste med redkimi Slovenci, ki ste raje ostali v Španiji, kot da bi se vrnili v domovino.
»Andaluzija in Sevilla nista tako ogroženi, kot sta Madrid in Barcelona. Z družino živimo nekoliko zunaj središča Seville, v katerem se ne družijo množice. Zaradi pravočasne karantene je zajezila večji prenos virusa iz Madrida, zato sploh nismo razmišljali o vrnitvi. Kjer živimo, smo obdani s prijaznimi ljudmi. Vrnitev v Slovenijo bi za nas pomenila precejšnje tveganje, možnost, da bi zboleli, bi bila večja. Najprej potovanje do Madrida, kjer je velika okuženih, nato v Slovenijo in osamitev. Ne, nikakršnih pomislekov ni bilo.«

Zdaj pa k vašemu osnovnemu poslanstvu – košarki. Kakšna so sporočila s »terena«?
»Vsak dan je kaj novega. Vsi smo v položaju, ko se sprašujemo, na kakšen način se bo iz tega izvlekel šport in kakšne bodo posledice. V klubih že odpuščajo zaposlene. Nihče ne ve, kaj bo oktobra. Vemo le, da je udarec epidemije močan, a upamo, da ne bo pustil prehudih posledic.«

Kakšno prihodnost napovedujete?
»Korenite spremembe bodo v vsem. Ne le v denarnem smislu, tudi v dojemanju športa. V tej nesreči vidim tudi veliko koristnega, v košarki se bodo ljudje začeli boriti za vsak cent, več bo preglednosti. Težko bo, ker je v evroligi veliko porušenega. Kakršne koli napovedi so tvegane, vedeti je treba, da največji davek plačuje gospodarstvo.«

Ste imeli veliko klicev igralcev, kako naj se vedejo?
»Pritiskov in vprašanj je bilo veliko, negotovosti prav tako, a smo se izognili paniki. Odgovorov nismo imeli. Naj igralci ostanejo, ali imajo zagotovila, da bodo klubi izpolnjevali svoje obveznosti, naj podpisujejo nove pogodbe, naj se vrnejo domov? Celo v ligi NBA se srečujejo z velikimi težavami. Tudi tam se bo zgodila korenita prenova delitve denarja znotraj lige in največji davek bodo plačali igralci.«

Evropski košarkarski velikani so praviloma le ena sekcija znotraj nogometnega ustroja. Real, Barcelona, Bayern, Fenerbahče, CSKA, Olympiakos, Panathinaikos ... Je tak način organiziranosti utež za razvoj košarkarskih klubov?
»To so institucije in košarka je močno odvisna od nogometa. Od njegovega finančnega dosega. Če se bo nogomet uspešno pobral, bo tudi za košarko bolje. Je pa to dvojna igra. Nogometni ustroj je tako nastavljen, da je stroj za pridobivanje denarja, a če bo v težavah, bodo v nehvaležnem položaju vse druge panoge v velikih športnih družinah. Prav mogoče je, da bodo zmagovalci krize manjši klubi, samostojni in neodvisni od nogometa.«

Je sploh mogoče vplivati na odločitev klubskih vodstev. Barcelona je, denimo, stisnila v kot košarkarje in jim sklatila plače za 70 odstotkov?
»ELPA deluje šele dve leti in se komaj uveljavlja v evroligi. Naš razvoj mora biti postopen. Ne smemo si privoščiti zgrešenih potez in negativne podobe. Odzivi so sicer spodbudni, ne le med igralci, marveč tudi med klubi. Epidemija je razkrila, da košarka potrebuje sindikat in urejene razmere. Eden od ciljev je, da bi dosegli dogovor o kolektivni pogodbi za igralce v evroligi. S tem bi omejili razlike po klubih in se izognili načinu, da bi vsak delal po svoje. Iz zornega kota urejenosti je epidemija prišla kot naročena. Menim, da bo motivacija igralcev, klubov in agentov, da bi čim prej dosegli dogovor o najbolj osnovnih zahtevah, še večja.«

Kako se bo iz epidemije izvlekla slovenska košarka?
»Podobno kot za druge lige bo za slovensko po epidemiji soočenje z realnostjo boleče. Malo gospodarstvo, ki je bilo glavni plačnik, bo reševalo sebe. Proračuni klubov bodo padli in skoraj nemogoče bo vzdrževati raven gledljive in za pokrovitelje zanimiva tekmovanja. Že tako je šlo vse navzdol in najbrž bo še slabše. Verjetno bo spet prišlo do centralizacije in tega, da bo en klub, Olimpija, edini resni nosilec razvoja. To ni idealno, a morda obeta novo močno Olimpijo, ki bo tako, kot je meni in številnim drugim, omogočila razvoj. Upam, da se bo v klube vrnil ustvarjalnih duh, da bodo trenerji delali s srcem in da bodo za zadovoljivo plačilo razvijali igralce. Seveda z maksimalno podporo klubov in posledično predvsem države. Ustavili se bodo odhodi mladih igralcev v tujino, kjer se praviloma izgubijo. Luka Dončić je le eden, Slovenija pa si ne more privoščiti človeške selekcije in tega, da bi na sto igralcev dobila enega odličnega. Za nas je pomembno, da vsakomur z najmanjšim talentom omogočimo kakovosten razvoj.«