Že tri leta ni bil na tekmi zeleno-belih

Vili Ameršek predstavlja prispodobo za nogomet, Olimpijo, pošteno, ustvarjalno, učinkovito igro, srčnost in nepopustljivost. Kleni Zasavec iz Trbovelj se je v 70. in 80. letih v zeleno-belem dresu zasidral v srca ljubiteljev nogometa po vsej Jugoslaviji. Zunaj igrišča vselej prijazen, dostopen, zgovoren, na igrišču pa pravi zmaj za tekmece, ki je bruhal ogenj po vsem terenu in paral mreže. Pozor!

Odigral je rekordnih 16 sezon in 596 tekem v dresu Olimpije ter dosegel nedosegljivih 183 zadetkov. Že našteta dejstva govorijo zase, ko pa se usedeš z največjo legendo Olimpije (mimogrede: pri 72 letih je videti skoraj enako kot, recimo, pred dvema desetletjema), ne zmanjka anekdot, takšnih in drugačnih dovtipov, smeha, ki ga lahko vzbudi le čista športna duša.

»Verjetno so minila že tri leta, odkar sem bil zadnjič na tekmi Olimpije. Znano je, da mi ni všeč odnos vodstva do zgodovine kluba in nekdanjih igralcev. Današnje delovanje kluba mi je tuje, Olimpija navsezadnje niti nima svojega doma, izgublja identiteto. To je žalostno. Morda delujem zagrenjeno, toda v resnici nisem. Tako pač je, s tem sem se na neki način sprijaznil. Zato Olimpijo bolj površno spremljam na daljavo,« razkriva. Na svojih nogah je občutil vso kakovost in tudi neizprosnost jugoslovanskega nogometa. Vmes je tri sezone testiral tudi tekmece v francoski ligi, ko je navduševal v dresu Angersa. Takrat je že mislil na življenje po karieri. V nogometu ni želel ostati, videl se je v gostinstvu.

»Iz Francije sem se vrnil v Olimpijo, čeprav sem imel možnost nadaljevati v Nici ali Toulousu. Pričakoval sem, da mi bodo v Olimpiji pomagali priti do lokala, pa sem se uštel in na koncu sam kupil bar,« prizna odlični vezist in strelec, kapetan Olimpije, čigar beseda se je še kako spoštovala.

V reprezentanci le do praga

Sam nikakor ni hotel iz Olimpije, sploh ne pri mladostnih 22 letih, ko je že bil eden najvidnejših igralcev in ga je vabila Crvena zvezda. »Vse se je dogajalo prehitro. Komaj sem navadil Ljubljane, že bi moral v še večje mesto. V Olimpiji sem se dobro počutil, imel sem pomisleke, kaj se mi lahko zgodi v velikem Beogradu, pa sem raje ostal,« potrjuje skromen značaj.

Morda je prav zaradi tega šla po zlu odmevnejša kariera, pa tudi mesto v jugoslovanski reprezentanci. »Znašel sem se na širšem seznamu, kaj več pa ne. Morate vedeti, da sta bila iz Olimpije v reprezentanci Brane Oblak in Danilo Popivoda, naša ekipa pa se je praviloma borila za obstanek. Težko si je bilo predstavljati, da bi imeli z menoj še tretjega reprezentanta, ko je glavnina igralcev prihajala iz velike četverice Crvene zvezde, Partizana, Dinama in Hajduka, in še kdo je imel kakšnega vidnega asa,« športno priznava Vili, ki je imel pri Olimpiji vrsto let igralskega sopotnika tudi v mlajšem bratu Petru.


Ko je še kot mladinec prišel v Olimpijo, je dobil bone za prehrano v Iliriji in pri Keršiču ter avtobusno vozovnico, da se je dnevno prevažal domov v Trbovlje. S prvo profesionalno pogodbo se je že preselil v stanovanje od banke na Pokopališki, večji denar je prišel veliko pozneje: »Zaslužili smo nadpovprečno za tiste čase, a daleč od tega, kar nogometaši zaslužijo danes. Živeli smo lahko lepo. Jaz pa sem tako in tako ves čas razmišljal, da moram varčevati za življenje po nogometu.« Ko se je kot prekaljeni legionar vrnil v zmajevo gnezdo, ga je čakalo – nezaupanje.

»Trenerju Dušanu Varagiću so nekateri natvezili, da sem problematičen, da naj se me pazi. Najprej me je držal na stranskem tiru, proti močni Crveni zvezdi pa so vsi pričakovali, da ne bom pustil posebnega vtisa. A je bilo pred več kot 20.000 gledalci povsem drugače, blestel sem, v vodilnem športnem časniku so mi dali celo oceno 10. To je bil moj odgovor. Pozneje sem spet nosil kapetanski trak, Varagić pa se mi je ob koncu sezone celo opravičil in razkril vse, ki so govorili proti meni,« je pripoved Vilija Amerška, ki je vselej najraje govoril na igrišču.