Želi si normalen odnos s Fabjanom

LJUBLJANA – Potem ko si je Rok Drakšič vzel premor kot tekmovalec, se je začel dokazovati kot trener pri Judoističnem klubu Bežigrad. Tako je konec aprila letos v Tel Avivu popeljal Adriana Gomboca do naslova evropskega prvaka v kategoriji do 66 kg, s svojimi varovanci pa je osvojil že več kolajn tudi na turnirjih za svetovni pokal. Na nedavnem svetovnem prvenstvu v Bakuju je 31-letni Grižan najvišje posegel z Andrejo Leški (do 63 kg), ki je pristala na 9. mestu.

Ali ste se že udomačili v trenerski vlogi?
»Ne še povsem, se pa borim in trudim po najboljših močeh.«

Kaj je biti težje: trener ali tekmovalec?
»Pritiski so približno enako veliki, ko si na tatamiju ali pa ob njegovem robu.«

Kako pripravite varovanca za borbo?
»Že pred njo se dogovoriva, kako naj se bori na tatamiju, pri čemer vedno pripraviva tudi rezervno taktiko. Če spoznam, da je treba med dvobojem nekaj spremeniti, mu to v določenem trenutku javim. Vsak trener ima pač določene adute v rokavu in v žepu presenečenja, na katere igra. A moram reči, da imam že precej izkušene borce, za katerimi je že nekaj tekmovanj, tako da znajo upoštevati napotke in se obrniti tako, kot si želim.«

Kako ocenjujete potencial izbrancev?
»Vsi so tehnično dobro podkovani, so mladi in imajo še prostor za napredek, česar se dobro zavedajo. Verjamem, da so na pravi poti, potrebujejo pa še nekaj časa. Kot trenerju je zame najpomembnejše, da ne stagnirajo.«

Ali se boste še kdaj borili?
»Načrtoval sem, da bi novembra nastopil na turnirju za svetovni pokal, vendar imam težave s kolenom, ki sem si ga poškodoval avgusta.«

Ali še vedno trenirate vsak dan?
»Z vsemi varovanci redno spariram, saj tako najbolj opazim njihove napake. Tudi sam sem se želel v kratkem spet preizkusiti na blazinah, da bi se prepričal, kam spadam, vendar bomo videli, kaj bo pokazal čas.«

Želja po tekmovanju torej še ni splahnela?
»Seveda je težko usklajevati obe vlogi, moram pa reči, da v meni kljub vsemu še tli ogenj. Med prvenstvom v Bakuju me je večkrat prijelo, da bi šel na blazine, tako da sem se moral držati nazaj. No, zdaj je moja pozornost vendarle povsem pri varovancih, mene pa bi – če bi se odločil za nadaljevanje tekmovalne poti – zanimale le kolajne.«

V kateri kategoriji bi se borili, če bi šli danes na blazine?
»Do 81 kilogramov, vendar se moja teža medtem ni spremenila, še vedno imam 77 kg, tako da bi se boril v isti kategoriji kot nazadnje, torej do 73 kg.«

Kako daleč bi se lahko prebili v Bakuju, če ne bi imeli težav s kolenom?
»Morda bi premagal enega, dva tekmeca, če bi si sam napisal žreb. Za kolajno, ki me edina zanima, bi se moral seveda pripraviti še bistveno bolje.«

Zakaj ste sploh odšli v Ljubljano?
»V slovenskem judu zdaj primanjkuje trenerjev, kar je prispevalo k temu, da sem dobil na mizo več ponudb, najustreznejša pa se mi je zdela tista iz Bežigrada. Ocenil sem, da lahko v tem klubu najbolj napredujem kot trener in tekmovalec. To je bila povsem moja odločitev.«

S seboj ste pripeljali tudi Gomboca.
»Adrian je sam izrazil željo, da bi se mi pridružil pri Bežigradu, tam so se strinjali.«

Vso kariero ste trenirali pod vodstvom Marjana Fabjana. Kakšni so zdaj vaši odnosi z njim?
»Nobenega odnosa nimava. Ne pogovarjava se, oba delava svoje, čeprav bi si želel, da bi bil najin odnos normalen. A če ne gre, ne gre.«

Na koga se obrnete, če vam zmanjka idej?
»Imam ogromno izkušenj. Ko sem tekmoval, sem si vse zapisoval. Poleg tega so v klubu tudi nekdanji vrhunski judoisti, na katere se lahko obrnem.«

Ali ste uvedli velike spremembe v načinu dela?
»Verjamem, da velike, največje v količini in pristopu k treningu.«