Zimski spektakel v letu tigra
Srečno novo leto! S temi tremi besedami si je ob prihodu na Kitajsko, ponosno deželo prihajajočih 24. zimskih olimpijskih iger, mogoče pridobiti še več prijaznosti že tako ustrežljive neskončno velike armade prostovoljcev, ki že ob prihodu na največje mednarodno letališče v državi prav ničesar ne prepušča naključju. Ker so Kitajci vstopili v svoje novo leto, ki ga označujejo s tigrom, je ozračje praznično.
Vsekakor bo takšno tudi jutri na uvodni slovesnosti, po srednjeevropskem času ob 13. uri. Četudi bo v razmerah boja proti širitvi virusa prireditev dejansko bolj zadržanega značaja, gre pričakovati spektakularen preplet barv, mističnega sveta, sodobne tehnologije in temu primernih efektov. Skupaj v lepšo prihodnost – to bo geslo jutrišnjega dogajanja kot tudi vseh naslednjih dni na Kitajskem, kjer sicer ne bodo častili le olimpijskih iger, temveč tudi začetek agrarne sezone, ki vselej nastopi tik po praznovanju lokalnega novega leta.
Ta sezona je tu, v zdaj še povsem zimskem Zhangjiakouju, baznem taboru tekačev, skakalcev, biatloncev in deskarjev kot tudi večine poročevalcev iz Slovenije, za nas sicer še zelo oddaljena, ob dnevni temperaturi med 5 in 15 stopinjami pod ničlo v tem gorskem predelu pač nihče ne razmišlja o kmetijstvu in poljedelstvu. Toda Kitajska je ogromna in seveda še zdaleč ni povsod tako kot v tem smučarskem kraju, ki je sicer miniaturen ob pogledu na zemljevid države, vseeno pa je s štirimi milijoni prebivalstva dvakrat večji od Slovenije, tudi kvadratnih kilometrov je več od naših 20.000.
Preplah zaradi 20 okužb
Tega si prostovoljci, s katerimi se pogovarjam v novinarskem središču – občasno tudi z glasovnim prevajalnikom na mobilnih napravah – tu ne morejo predstavljati. O tem, da doma zberemo tudi po 10.000 in več okužb na dan, pa raje nikomur ne govorim. Ko jih v Pekingu objavijo 20 na dan, že nastane preplah oziroma so vrste na mestih za testiranje v hipu krepko daljše kot kakšno uro prej. Kakšna je dejansko raven okuženosti, je domala nemogoče ugotoviti.
Kako resno se je Kitajska lotila največjega dogodka v zimskem športu, pa mi je postalo jasno že pred dnevi doma, ko je bilo treba zelo natančno, temeljito in predvsem odgovorno izpolniti vprašalnik o zdravju ter potem do zadnjega čakati na zeleno luč veleposlaništva te dežele v Sloveniji. Brez potrjenega zagotovila te institucije, pred tem pa še dveh negativnih izvidov testa PCR, a le v pooblaščenih ustanovah veleposlaništva – denimo v UKC Ljubljana, ZD Maribor, kliniki Golnik itn. –, bi bil odhod na brniško letališče tako nesmiseln, kot če bi se odpravil brez potnega lista. Kajpak je bila ob tem prisotna zaskrbljenost, češ kako dolgi bodo morebitni zapleti v Pekingu in kaj nas še tam čaka po pristanku.
Tukaj pa ob brezhibnem poteku in zgolj preverjanju vsega tistega, kar smo opravili doma, ni minila niti ura, pa smo že bili na posebnem avtobusu za štiriurno vožnjo proti Zhingjiakouju. V kraju, kjer se že prvi konec tedna ponuja živahno dogajanje na skakalnici in se budijo prvi slovenski upi na stopničke.
