Živčnež, zdaj hipijevski miroljubnež
Đoković ima po Avstraliji pred očmi Federerjevih 20 lovorik za veliki slam. Za osredotočenost in mirnost na športni poti ima več receptov.
Odpri galerijo
Novak Đoković je tako lačen lovorik, da bi pojedel tekmece. FOTO: Reuters
Zmaga na odprtem teniškem prvenstvu Avstralije je spet romala v roke Novaku Đokoviću, že osmič doslej, s tem pa je Srb na novi lestvici ATP spet št. 1 svetovnega tenisa. Srbski as je ravno toliko trmast in skrajno ambiciozen možakar, da mu tičanje na vrhu ter s tem pripadajoča slava in denar še kako dišita. Ambicioznost potrjuje že dejstvo, da je Nole oznanil, da namerava po osvojenem 17. turnirju za veliki slam z vsem razpoložljivim arzenalom preseči 20 lovorik, kolikor jih ima v lasti 38-letni švicarski rekorder Roger Federer.
»Veliko zgodovine je v igri. Veliki slami so seveda eden od glavnih razlogov, da še vedno vso sezono poklicno igram tenis, da pišem ključno zgodbo svetovnega tenisa,« se hvali Đoković. Pred tekmecema Federerjem in Rafaelom Nadalom ima prednost, saj je v zadnjih nekaj več kot dveh letih na svoj račun vpisal pet končnih zmag na velikih slamih, Španec in Švicar ga nista porazila že vse od leta 2014. »Moja samozavest in pričakovanja strmo naraščajo. Prezadovoljen sem, kako sem začel sezono, na neki način to narekuje ton za preostanek leta,« je Novak teniško in besedno na adrenalinu.
Metode oziroma življenjske navade, ki so mu olajšale prenesti težave in stresne tegobe poklicnega tenisa, pa segajo od vegetarijanske diete, modrovanja pri duhovnem guruju, Špancu Pepeju Imazu, ki svojo filozofijo utemeljuje na hipijevski ljubezni in miru, do družinskih seans z objemanjem, gledanjem sončnih vzhodov in jogo.
Tudi hiperbarične kisikove komore so se znašle na Novakovem jedilniku, če ne računamo njegovih 143 milijonov dolarjev (129 milijonov evrov) rekordne nagradne vsote, ki si jo je z uspehi priigral na turneji. Đoković je na športni poti seveda pridobil tudi negativne izkušnje, denimo leta 2017 je sezono po poškodbi komolca končal že po poletnem wimbledonskem turnirju. »Ko sem bil še mlajši, so me ob živce in potrpljenje spravljale malenkosti, a to je tudi način, kako se učiš obvladovanja samega sebe. Ne moreš istočasno biti popoln teniški igralec in človeško bitje že od mladih let.
Zaradi tega ljubimo to čudovito stvar, imenovano življenje,« je duhovno že budistično poudaril teniški zvezdnik. Pri osebnostnem zorenju se spominja tudi vojnih časov v zgodnjih devetdesetih letih, ko je bila njegova dežela pod embargom in so morali v trgovinah v vrstah čakati na kruh in mleko.
»Veliko zgodovine je v igri. Veliki slami so seveda eden od glavnih razlogov, da še vedno vso sezono poklicno igram tenis, da pišem ključno zgodbo svetovnega tenisa,« se hvali Đoković. Pred tekmecema Federerjem in Rafaelom Nadalom ima prednost, saj je v zadnjih nekaj več kot dveh letih na svoj račun vpisal pet končnih zmag na velikih slamih, Španec in Švicar ga nista porazila že vse od leta 2014. »Moja samozavest in pričakovanja strmo naraščajo. Prezadovoljen sem, kako sem začel sezono, na neki način to narekuje ton za preostanek leta,« je Novak teniško in besedno na adrenalinu.
Sončni vzhodi
Metode oziroma življenjske navade, ki so mu olajšale prenesti težave in stresne tegobe poklicnega tenisa, pa segajo od vegetarijanske diete, modrovanja pri duhovnem guruju, Špancu Pepeju Imazu, ki svojo filozofijo utemeljuje na hipijevski ljubezni in miru, do družinskih seans z objemanjem, gledanjem sončnih vzhodov in jogo.
Tudi hiperbarične kisikove komore so se znašle na Novakovem jedilniku, če ne računamo njegovih 143 milijonov dolarjev (129 milijonov evrov) rekordne nagradne vsote, ki si jo je z uspehi priigral na turneji. Đoković je na športni poti seveda pridobil tudi negativne izkušnje, denimo leta 2017 je sezono po poškodbi komolca končal že po poletnem wimbledonskem turnirju. »Ko sem bil še mlajši, so me ob živce in potrpljenje spravljale malenkosti, a to je tudi način, kako se učiš obvladovanja samega sebe. Ne moreš istočasno biti popoln teniški igralec in človeško bitje že od mladih let.
Zaradi tega ljubimo to čudovito stvar, imenovano življenje,« je duhovno že budistično poudaril teniški zvezdnik. Pri osebnostnem zorenju se spominja tudi vojnih časov v zgodnjih devetdesetih letih, ko je bila njegova dežela pod embargom in so morali v trgovinah v vrstah čakati na kruh in mleko.
