Zmagujejo, ker nočejo biti smešni

LJUBLJANA • Nik Simšič je eden od odkritij in SŽ Olimpija je presenečenje začetka sezone ICEHL. Ljubljančan je s šestimi goli peti strelec in z 10 točkami na 14. mestu med najbolj učinkovitimi igralci, zmaji pa so vodilni na lestvici razširjenega avstrijskega prvenstva. Mladi napadalec si obeta, da bo tako ostalo tudi po današnjem derbiju starih rivalov Olimpije in VSV v dvorani Tivoli (19.45).

Pred začetkom sezone nihče ni vedel, kako se bo v novi konkurenci znašla Olimpija, prevladovalo je mnenje, da se bo potikala bolj pri dnu lestvice. Si je kdo v garderobi mislil, da bo po desetih kolih prva?

»Poslušali smo, kako nismo dovolj dobri za to ligo, da bomo izpadli smešni. Veliko je bilo negativnosti. Kot ekipa smo se odločili dokazati nejevernežem, da se motijo. To je bil naš glavni motiv. Res pa je, da tudi sami nismo pričakovali tako sanjskega starta.«

Kaj je skrivnost trenerja Mitje Šivica, ima čarobno palico, ki vse spremeni v zlato?

»Ni skrivnosti, njegova največja prednost je v tem, da vsem igralcem zaupa, in mi mu to vračamo. Imamo štiri konkurenčne napade, od katerih lahko vsak odloči tekmo. Ob tem gojimo hitro igro z veliko drsanja.«

Takšno drsanje je posledica kakovostnih priprav. Ali zdaj žanjete sadove trdega dela čez poletje?

»Še nikdar, odkar sem v Ljubljani, nismo tako zgodaj začeli priprav. S tem se je hitro tudi vzpostavila kemija med nami. Če treniraš sam, ni nikdar enako, kot če je ekipa skupaj. Vsi smo tekmovalni in želimo biti najboljši, s tem drug drugega silimo naprej.«

Če se ozremo k vam, podobno kot Anže Kopitar ste že zelo mladi odšli na Švedsko v Södertälje. Potem ste bili v Medveščaku v ligi EBEL. Verjetno drži, da tujina okrepi mladega športnika.

»Na Švedskem sem se ogromno naučil. Veliko pozornosti je namenjene razvoju mladih hokejistov, dela se po najnovejših smernicah. Žal mi je le, da na koncu nisem zaigral za člansko ekipo. Je pa tujina zelo koristna, prepuščen si samemu sebi in moraš malce prej odrasti kot doma.«

Ste sin nekdanjega odličnega vratarja Luke Simšiča, vam je on predlagal, da raje zabijate gole, kot jih prejemate?

»Oče nekako ni hotel, da bi postal hokejist, ker ve, kakšen je lahko ta svet. Toda meni je bilo zelo zanimivo, saj sem bil ves čas v njem. Zato sem mamo prosil, naj prepriča očeta, da mi dovoli trenirati. Strinjal se je in rekel, da me bo podpiral, dokler bom imel veselje. Še zdaj ga povprašam za kakšen nasvet, saj kot vratar vidi določene stvari drugače.«

V Ljubljani je že zaznati zametke hokejske evforije, gledalci so se začeli vračati v Tivoli. Kako pomembno je to za vas?

»Veliko lažje je igrati pred domačo publiko, ki te podpira. Šele v lanski sezoni smo spoznali, kako žalostno je igrati v prazni dvorani. Razlika je ogromna, zato smo tudi tako uspešni na domačih tekmah. Upam, da bomo proti Beljaku nadaljevali zmagoviti niz.«

Kakšni so vaši cilji v tej sezoni?

»Moj edini cilj je bil dokazati predvsem sebi, da lahko igram v tej ligi. Ko sem bil v Zagrebu, nisem dobil prave priložnosti. Želim samo igrati, ne obremenjujem se s tem, kaj bo to prineslo.« Peter Zalokar