AHL
Zmaji po lovoriko, toda brez slovenskega finala
Olimpija za konec v polfinalu AHL le ugnala Lustenau. Železarji v novi drami na ledu niso strli trdega oreha iz Italije.
Odpri galerijo
Žiga Pance in Aleš Mušič, sedanji in nekdanji kapetan zmajev, se veselita izziva finala alpske lige, v katerem bo Olimpija nastopila drugič zapored. FOTO: Voranc Vogel
Slovenske hokejske sanje o finalu Olimpije in Jesenic v končnici alpske lige se niso uresničile. Pa res ni veliko manjkalo do tega. Zmaji so na peti tekmi polfinalne serije gladko ugnali Lustenau s 5:0 (4:0, 1:0, 0:0; Pance 3, Magovac, Zajc), Jeseničani pa so tesno doma izgubili z Asiagom – 1:2 (0:0, 1:2, 0:0; Sodja; Marchetti 2). Prva tekma finala med branilci lovorike iz Ljubljane in kakovostnimi italijanskimi tekmeci bo jutri v dvorani Tivoli.
Ni nikakršna skrivnost, da je ljubljansko moštvo v to končnico, zlasti v četrtfinale in nato tudi polfinale, vstopilo v jasni vlogi favorita. Z ambicioznimi cilji sezone pred vstopom v ICEHL in temu posledično široko izbiro kadra ter z izkušenim finskim strokovnjakom Raimom Summanenom bi morali biti nekaj korakov pred Vipitenom in nato tudi Lustenauom, res pa je, da je prav omenjeni severnjak večkrat poudaril, kako končnica ohranja svoje nepredvidljive zakonitosti in da v končni podobi le led razkrije, koliko kdo velja.
Andrej Tavželj, kapetan Jesenic: »Potem ko me zaradi poškodbe več kot dva meseca ni bilo na ledu, sem v tej končnici morda še bolj užival kot drugi. In le mislim si lahko, kako bi se naša dvorana v soboto tresla, če bi se vodilnega gola razveselili gledalci na tribunah. Škoda, res škoda, da se je vse skupaj tako razpletlo ...«
Sobotna predstava mu je končno vrnila nasmeh na obraz, potem ko so njegovi igralci nepričakovano dvakrat zapored povsem odpovedali. »Prvič sem zdaj zares občutil to pravo energijo našega moštva, res si zasluži vse pohvale. V končnici lahko zmagaš, lahko tudi izgubiš, pomembna pa je ta energija. To je bil pravi preizkus za naše moštvo, zdaj je pred nami finale z zelo močnim Asiagom,« se dobro zaveda Summanen, ki si je v soboto za začetek oddahnil že po pičlih šestih sekundah tekme, saj so zmaji že takrat zabili vodilni gol. Aleksandar Magovac je ustrelil s svoje polovice igrišča in kar takoj tekmece zalil s hladno prho. V nadaljevanju tekme pa je bil junak trikratni strelec, kapetan Žiga Pance: »Nismo zganjali preplaha, pred tekmo pa smo se dogovorili, da bomo igrali bolj agresivno in da tekmecem ne bomo dovolili toliko prostora kot nazadnje. Na napakah se pač učimo, zavedamo se, kje smo ga prej polomili ...«
Na Jesenicah so še dolgo razmišljali o nesrečnem razpletu zelo napete serije z Asiagom. Četudi v Podmežakli ni bilo občinstva, je bilo v železarskem mestu spet čutiti tisto hokejsko mrzlico končnice, nova izvirna koreografija z baloni in transparenti je igralcem vlila še dodatno energijo. Železarji so se z veliko drsanja lotili zahtevne naloge na tej tekmi št. 5, da pa niso presekali ciljne vrvice pred Italijani, gre ključni razlog poiskati v neučinkovitosti.
Na svoji polovici je moštvo igralo bolj zbrano kot dva večera prej v Asiagu, Žan Us je ohranjal zanesljivost v domačih vratih, a tekmečev čuvaj mreže Gianluca Vallini je v neposrednih dvobojih z jeseniškimi napadalci še vidneje opozoril nase. Povrhu je ob koncu domače moštvo upravičeno razburilo nekaj spornih sodniških odločitev, zlasti v primeru naleta na Blaža Tomaževiča.
»Dotlej pravzaprav nisem imel pripomb na sojenje, na koncu pa se res sprašujem, kaj bi bilo, če bi imeli igralca več oziroma dva v polju, saj bi napadli za konec brez vratarja, tako pa smo igrali ob tekmečevi številčni premoči. Drugače pa sem ponosen na moštvo. Le na eni tekmi od petih ni igralo na tisti želeni ravni. Škoda, da nas ne bo v finalu, bolj bi dali 'tinto piti' Olimpiji kot pa Asiagu, ki drsalno ni tako močan,« je strnil misli jeseniški trener Mitja Šivic.
Tudi med domačimi igralci je bilo opazno obžalovanje ob spoznanju, da želja o nastopu v finalu alpske lige še naprej ostaja nedosegljiva, zdaj je pred železarji cilj, da dvema domačima lovorikama sezone – v poletni ligi in pokalu HZS – dodajo še tretjo za naslov državnih prvakov.
Ni nikakršna skrivnost, da je ljubljansko moštvo v to končnico, zlasti v četrtfinale in nato tudi polfinale, vstopilo v jasni vlogi favorita. Z ambicioznimi cilji sezone pred vstopom v ICEHL in temu posledično široko izbiro kadra ter z izkušenim finskim strokovnjakom Raimom Summanenom bi morali biti nekaj korakov pred Vipitenom in nato tudi Lustenauom, res pa je, da je prav omenjeni severnjak večkrat poudaril, kako končnica ohranja svoje nepredvidljive zakonitosti in da v končni podobi le led razkrije, koliko kdo velja.
Andrej Tavželj, kapetan Jesenic: »Potem ko me zaradi poškodbe več kot dva meseca ni bilo na ledu, sem v tej končnici morda še bolj užival kot drugi. In le mislim si lahko, kako bi se naša dvorana v soboto tresla, če bi se vodilnega gola razveselili gledalci na tribunah. Škoda, res škoda, da se je vse skupaj tako razpletlo ...«
Sobotna predstava mu je končno vrnila nasmeh na obraz, potem ko so njegovi igralci nepričakovano dvakrat zapored povsem odpovedali. »Prvič sem zdaj zares občutil to pravo energijo našega moštva, res si zasluži vse pohvale. V končnici lahko zmagaš, lahko tudi izgubiš, pomembna pa je ta energija. To je bil pravi preizkus za naše moštvo, zdaj je pred nami finale z zelo močnim Asiagom,« se dobro zaveda Summanen, ki si je v soboto za začetek oddahnil že po pičlih šestih sekundah tekme, saj so zmaji že takrat zabili vodilni gol. Aleksandar Magovac je ustrelil s svoje polovice igrišča in kar takoj tekmece zalil s hladno prho. V nadaljevanju tekme pa je bil junak trikratni strelec, kapetan Žiga Pance: »Nismo zganjali preplaha, pred tekmo pa smo se dogovorili, da bomo igrali bolj agresivno in da tekmecem ne bomo dovolili toliko prostora kot nazadnje. Na napakah se pač učimo, zavedamo se, kje smo ga prej polomili ...«
Tudi sodniki za konec pokvarili večer
Na Jesenicah so še dolgo razmišljali o nesrečnem razpletu zelo napete serije z Asiagom. Četudi v Podmežakli ni bilo občinstva, je bilo v železarskem mestu spet čutiti tisto hokejsko mrzlico končnice, nova izvirna koreografija z baloni in transparenti je igralcem vlila še dodatno energijo. Železarji so se z veliko drsanja lotili zahtevne naloge na tej tekmi št. 5, da pa niso presekali ciljne vrvice pred Italijani, gre ključni razlog poiskati v neučinkovitosti.
Na svoji polovici je moštvo igralo bolj zbrano kot dva večera prej v Asiagu, Žan Us je ohranjal zanesljivost v domačih vratih, a tekmečev čuvaj mreže Gianluca Vallini je v neposrednih dvobojih z jeseniškimi napadalci še vidneje opozoril nase. Povrhu je ob koncu domače moštvo upravičeno razburilo nekaj spornih sodniških odločitev, zlasti v primeru naleta na Blaža Tomaževiča.
6
sekund je minilo v Tivoliju, pa je Olimpija že zabila vodilni gol.
sekund je minilo v Tivoliju, pa je Olimpija že zabila vodilni gol.
»Dotlej pravzaprav nisem imel pripomb na sojenje, na koncu pa se res sprašujem, kaj bi bilo, če bi imeli igralca več oziroma dva v polju, saj bi napadli za konec brez vratarja, tako pa smo igrali ob tekmečevi številčni premoči. Drugače pa sem ponosen na moštvo. Le na eni tekmi od petih ni igralo na tisti želeni ravni. Škoda, da nas ne bo v finalu, bolj bi dali 'tinto piti' Olimpiji kot pa Asiagu, ki drsalno ni tako močan,« je strnil misli jeseniški trener Mitja Šivic.
Tudi med domačimi igralci je bilo opazno obžalovanje ob spoznanju, da želja o nastopu v finalu alpske lige še naprej ostaja nedosegljiva, zdaj je pred železarji cilj, da dvema domačima lovorikama sezone – v poletni ligi in pokalu HZS – dodajo še tretjo za naslov državnih prvakov.
