Zmaji z dobrega na slabo in še slabše

Dve točki od možnih devetih in en gol v 270 minutah je zmogla Olimpija v treh tekmah 1. SNL v tej sezoni, v kateri se nakazuje nov klub na seznamu državnih prvakov. Mura je ob neodločenem izidu s kančkom sreče še tretjič zmagala in je po štirih krogih in brez prejetega gola sama na vrhu. Štajerski derbi se je razpletel po reklu volk sit, koza cela, gostovanje Olimpije pri zanjo daleč najbolj neugodnem ligaškem tekmecu Aluminiju pa je vnovič razgalilo vse zmote zeleno-belih v letu 2020. Prenovljeno moštvo pod taktirko neizkušenega trenerja Dina Skenderja sezono nadaljuje tako, kot je minulo končalo.

Niz tekem brez zmage se je za enega od glavnih kandidatov za naslov prvaka podaljšal na sedem. Od 32. kroga, ko je v Stožicah padel zdaj že nekdanji prvoligaš Rudar, ki ima tudi v 2. SNL obrobno vlogo, Olimpija ni premagala tekmeca. Vmes je podarila naslov državnega prvaka, izgubila nekaj sto tisoč evrov ali že več kot milijon in prišla do položaja, ko jo lahko reši le čudež. Še najmanj pa Milan Mandarić, trener Skender, ki je v posmeh domači stroki, ali glavni arhitekt športnega dela Mladen Rudonja.


Potem ko je v vse prej kot gosposkem slogu, ki ga poskuša negovati predsednik Mandarić, odslovil Safeta Hadžića in se z njim tudi razšel, je Olimpija ostala brez trenerskega gasilca za gašenje manjših ali večjih požarov. Doslej se je lahko vedno zanašal na klubskega vojaka, kakršen je bil Hadžić, odkar je podlegel viziji z golim preživetjem obremenjenega Rudonje, je šlo vse navzdol.
 

Plačilna nesorazmerja

Olimpijina podoba in številke pod ideološko politiko nekdanjega reprezentanta so porazne in za Olimpijo še nikoli slabše. Olimpija nima avtoritete na igrišču, je neprivlačna in ne zabija golov. Od 28. kroga v minuli sezoni, ko Hadžića ni bilo več na klopi, a je bila Olimpija še vedno prva, do četrtega v tej sezoni je Olimpija odigrala dvanajst tekem in le štirikrat zmagala. Dve zmagi sta bili doseženi proti najslabšima (Rudar, Triglav).


Osvojila je 16 od 36 možnih točk ali 44 odstotkov razpoložljivih. Minulo sezono je namesto na vrhu končala na tretjem mestu, v tej je po treh tekmah na sedmem. Tolažba je, da ima eno manj, in to prav proti zadnji Gorici. Mandarić nima čarobne palice, sicer je dosegel enega od ciljev, da strošek prvega moštva ne presega 300.000 evrov, toda tudi znotraj te denarne pogače so v nebo vpijoča nesorazmerja. Novinec iz beograjskega Partizana Đorđe Ivanović klub stane skoraj desetkrat toliko kot morda v prihodnosti najdragocenejši prodajni adut Timi Max Elšnik (njegova plača ob podpisu pogodbe je znašala 3000 evrov). Kadrovska politika, ki jo je izvajal Rudonja, ni razvojna, marveč špekulativna.

Popravljanje kvote s slovenskimi igralci, med katerimi so veterana Uroš Korun in Matic Fink, povratnik z vprašljivo uglasitvijo v zdajšnji orkester Andres Vombergar, neizkušeni vratar Žiga Frelih ter večno poškodovani Nik Kapun (trenutno je sicer zdrav, a vprašanje je, ali sploh lahko igra na višji ravni), je zavajanje navijačev. Kar ima vrednost na tržišču, na igrišču pa še ne, je iz kvote Hadžićevih odkritij – Enrik Ostrc, Elšnik.