NOGOMET
Zrelejši in bolj premišljen, torej boljši
Andrej Razdrh nogometaše Domžal pelje višje na ligaški razpredelnici. Trdi, da rumeni imajo potencial in material, ki bo iz tekme v tekmo boljši.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Andrej Razdrh - Beli je sezono odlično začel na klopi nogometašev sežanskega Tabora, po odhodu Simona Rožmana pa je na začetku septembra v nehvaležnem trenutku prevzel Domžale. Te se počasi le pobirajo, toda za 42-letnega Vrhničana je jutrišnja povratna četrtfinalna tekma pokala Nogometne zveze Slovenije v Fazaneriji prvi veliki tekmovalni vrhunec sezone: Domžale branijo prednost iz prve tekme s 3:2.
Minimalna prednost vliva upanje. Bi bilo napredovanje Domžal v polfinale pokalnega tekmovanja podvig?
»Nikakor. V dobrem mesecu smo se trikrat pomerili s Sobočani in vsaj v treh, prej štirih polčasih smo bili boljši. Prednost Mure je zgolj v tem, da je avtomatizirana, moštvo je skupaj že dve sezoni in ima utečen sistem. Sicer je prepoznaven in brez skrivnosti, a močan je zaradi tega, ker je stabilen in ni imel korenitejših igralskih posegov. Kar se tiče nas, imamo kakovost in tudi prednost. Gol v zadnjih sekundah, ki smo ga prejeli, je morda celo izboljšal naše izhodišče. Smo moštvo, ki se mora tudi bojevati, in zato smo postavljeni v položaj, ko se bo treba fajtati od prve do zadnje minute. Vemo, pri čem smo. S prednostjo dveh golov bi nemara vse skupaj vzeli bolj sproščeno.«
Ko ste prevzeli Domžale, ste najbrž verjeli, da je moštvo le v rezultatski krizi?
»Isti dan, ko sem prišel, je odšel Adam Gnezda Čerin. To omenjam predvsem kot stanje, v katerem je bil tedaj klub. Domžale so šle skozi obdobje korenitega spreminjanja, zato so se nekatere težave šele začele pojavljati. Slabši rezultati so bili le en del težav, druge sem spoznal sproti in jih tudi reševal. Še zdaj jih rešujemo. Izpostavil bi dve, eno je slabša telesna pripravljenost, ki so jo povzročile menjave igralcev. Tu gre za različno pripravljenost igralcev, ki jo lahko uravnotežiš le na daljše obdobje in z daljšimi procesom treningov. Drugi je psihološke narave. Tisti, ki so ostali in imeli status, so se znašli v položaju, da so morali prevzeti odgovornost.«
Če potegnete črto po slabih dveh mesecih na trenerskem stolčku ...
»Gre na bolje. Domžale imajo potencial in material, ki bo iz tekme v tekmo boljši. Kakovost je le malo zbledela. Imamo precej mladih igralcev, od Janeza Piška, Arnela Jakupovića ali najbolj nadarjenega Tamara Svetlina, s katerimi bomo skupaj ustvarjali lepšo in uspešnejšo prihodnost. V prvih tednih smo se še spoznavali, zdaj se že poznamo. Hitrejši razvoj onemogoča pritisk rezultata. Zmagujemo, a se to na lestvici ne pozna bistveno. Nismo v položaju, da bi lahko v miru ustvarjali in imeli priložnosti, da bi lahko izbirali, kaj želimo. Kar si lahko, na primer, privošči Mura, ker je v vrhu lestvice.«
Vaš predhodnik Simon Rožman je uveljavil napadalni slog igre, po čemer so bile Domžale prepoznavne tudi zunaj slovenskih meja. Kateri je vaš igralni ideal?
»Seveda, toda da bi jo vzpostavili, bo treba hočeš nočeš narediti korak nazaj, da bi lahko naredili dva naprej. Malo smo še limitirani, zato si romantične igre še ne moremo privoščiti. Najprej bomo morali utrditi pragmatičnost igre, ker razvoja na silo ni. Počasi, strpno in s premišljenimi koraki pa bomo, upam da, kmalu napadalni. Naša realnejša podoba in domet bosta vidna spomladi, ko bom z moštvom lahko opravil priprave.«
Pred leti ste čez noč dobili priložnost pri Olimpiji. Hitro ste se umaknili v ozadje in se šele s Taborom vrnili tja, kamor so vas mnogi uvrščali na začetku trenerske kariere – v 1. SNL in med trenersko elito. Nazaj ni več poti, mar ne?
»Da, rekel bom takole: Vrnil sem se in se ne nameravam ustaviti. Pri Olimpiji je bilo lepo, toda v zelo težkem in zahtevnem obdobju. Zdaj sem zrelejši, bolj premišljen, boljši. Upam, da bo šlo le še navzgor.«
Na vrsti pokalDanes bosta dve povratni četrtfinalni tekmi slovenskega pokala. Ob 13.30 se bosta merila Kalcer Radomlje in Celje (uvodna tekma 1:1), ob 16.30 pa Koper in Aluminij (0:1).
Minimalna prednost vliva upanje. Bi bilo napredovanje Domžal v polfinale pokalnega tekmovanja podvig?
»Nikakor. V dobrem mesecu smo se trikrat pomerili s Sobočani in vsaj v treh, prej štirih polčasih smo bili boljši. Prednost Mure je zgolj v tem, da je avtomatizirana, moštvo je skupaj že dve sezoni in ima utečen sistem. Sicer je prepoznaven in brez skrivnosti, a močan je zaradi tega, ker je stabilen in ni imel korenitejših igralskih posegov. Kar se tiče nas, imamo kakovost in tudi prednost. Gol v zadnjih sekundah, ki smo ga prejeli, je morda celo izboljšal naše izhodišče. Smo moštvo, ki se mora tudi bojevati, in zato smo postavljeni v položaj, ko se bo treba fajtati od prve do zadnje minute. Vemo, pri čem smo. S prednostjo dveh golov bi nemara vse skupaj vzeli bolj sproščeno.«
Ko ste prevzeli Domžale, ste najbrž verjeli, da je moštvo le v rezultatski krizi?
»Isti dan, ko sem prišel, je odšel Adam Gnezda Čerin. To omenjam predvsem kot stanje, v katerem je bil tedaj klub. Domžale so šle skozi obdobje korenitega spreminjanja, zato so se nekatere težave šele začele pojavljati. Slabši rezultati so bili le en del težav, druge sem spoznal sproti in jih tudi reševal. Še zdaj jih rešujemo. Izpostavil bi dve, eno je slabša telesna pripravljenost, ki so jo povzročile menjave igralcev. Tu gre za različno pripravljenost igralcev, ki jo lahko uravnotežiš le na daljše obdobje in z daljšimi procesom treningov. Drugi je psihološke narave. Tisti, ki so ostali in imeli status, so se znašli v položaju, da so morali prevzeti odgovornost.«
Če potegnete črto po slabih dveh mesecih na trenerskem stolčku ...
»Gre na bolje. Domžale imajo potencial in material, ki bo iz tekme v tekmo boljši. Kakovost je le malo zbledela. Imamo precej mladih igralcev, od Janeza Piška, Arnela Jakupovića ali najbolj nadarjenega Tamara Svetlina, s katerimi bomo skupaj ustvarjali lepšo in uspešnejšo prihodnost. V prvih tednih smo se še spoznavali, zdaj se že poznamo. Hitrejši razvoj onemogoča pritisk rezultata. Zmagujemo, a se to na lestvici ne pozna bistveno. Nismo v položaju, da bi lahko v miru ustvarjali in imeli priložnosti, da bi lahko izbirali, kaj želimo. Kar si lahko, na primer, privošči Mura, ker je v vrhu lestvice.«
Vaš predhodnik Simon Rožman je uveljavil napadalni slog igre, po čemer so bile Domžale prepoznavne tudi zunaj slovenskih meja. Kateri je vaš igralni ideal?
»Seveda, toda da bi jo vzpostavili, bo treba hočeš nočeš narediti korak nazaj, da bi lahko naredili dva naprej. Malo smo še limitirani, zato si romantične igre še ne moremo privoščiti. Najprej bomo morali utrditi pragmatičnost igre, ker razvoja na silo ni. Počasi, strpno in s premišljenimi koraki pa bomo, upam da, kmalu napadalni. Naša realnejša podoba in domet bosta vidna spomladi, ko bom z moštvom lahko opravil priprave.«
Pred leti ste čez noč dobili priložnost pri Olimpiji. Hitro ste se umaknili v ozadje in se šele s Taborom vrnili tja, kamor so vas mnogi uvrščali na začetku trenerske kariere – v 1. SNL in med trenersko elito. Nazaj ni več poti, mar ne?
»Da, rekel bom takole: Vrnil sem se in se ne nameravam ustaviti. Pri Olimpiji je bilo lepo, toda v zelo težkem in zahtevnem obdobju. Zdaj sem zrelejši, bolj premišljen, boljši. Upam, da bo šlo le še navzgor.«