Zvezdniki so razočarali, EP na zelo visoki ravni
Po 18 dneh vznemirjenja je za nami tudi 41. evropsko prvenstvo v košarki. Prineslo je visoko raven tekem, moštvene odlike so prevladale nad individualnim zvezdništvom. Kot običajno moramo za vsaj 24 ur športno priznati, da je zmagal najboljši, za morebitno razkritje, da ima tudi novi prvak slabosti, bo več kot dovolj časa. Reprezentance, ki so razočarale z igro in uvrstitvijo – tako kot branilka naslova Slovenija –, so že dobile lekcije v svojih državah.
Bo lovoriko osvojila zasedba Luke Dončića, Nikole Jokića ali Giannisa Antetokounmpa? Tako se je pred začetkom spraševala košarkarska javnost ter pri tem pozabila, da ima vsako moštvo pet igralcev na parketu in še nekaj orožij na klopi. Po silnih napovedih, da bo letošnje EP najboljše doslej zaradi velikih asov iz lige NBA, sta se v finale uvrstili reprezentanci, ki sta po imenih šibkejši, kot sta bili na prejšnjih tekmovanjih. Francozi so pogrešali predvsem Nicolasa Batuma in Nanda de Coloja, Španci so iz svojega zlatega rodu pripeljali zgolj 37-letnega Rudyja Fernandeza in še tri udeležence lanskih olimpijskih iger. Prenova moštva jim je uspela hitro in izjemno uspešno, za kar gredo zasluge velemojstru med selektorji Sergiu Scariolu. Dolgo so mu očitali, da s Španijo zbira kolajne zaradi izjemnih igralcev, toda letos je pripravil pravo predavanje o vodenju reprezentance, tako z zaupanjem v dovčerajšnje drugokategornike kot z bogatim taktičnim razponom.
5 mest je izgubila Slovenija v primerjavi z EP 2017.
Največ izgubila finalista 2017
Njegov večni tekmec Vincent Collet bo moral še ugrizniti v kislo jabolko remonta, po 13 letih vodenja francoske izbrane vrste pa ima verjetno že zdaj nekaj dobrih zamisli. V primerjavi z zadnjim eurobasketom je že veliko pridobila, saj je bila pred petimi leti 12., a si je že s tretjim mestom na SP in drugim na OI znova visoko nastavila letvico. Na vseh štirih največjih tekmovanjih od leta 2017 so sicer igrale zgolj Francija, Španija, Nemčija, Italija in Češka. Največji matematični vzpon je tokrat uspel Poljski. Na EP 2017 je bila 18., na SP 2019 osma, na tokijske OI se ni uvrstila, zato je ni nihče videl med najboljšo četverico. Učinkovito je razkrila vse slabosti slovenskega moštva, a tudi pokazala preveč nezrelosti ob polomih s Finsko, Srbijo in v polfinalu s Francijo, v katerem je zaostajala že za 44 točk. Med moštvi iz zgornjega razreda sta največ izgubila finalista iz Istanbula Srbija (sedem mest) in Slovenija (pet).
Kaj bi brez Browna?
Naslednika Gorana Dragića v vlogi najboljšega košarkarja EP so razglasili po finalu, toda na uspeh svojega moštva je bržkone najbolj vplival Lorenzo Brown. Njegova letošnja naturalizacija je zaušnica za tradicijo španske košarke, ki je dala toliko vrhunskih domačih organizatorjev igre, a je prišla v pravem trenutku menjave rodov. Brez njega bi Scariolo zaman risal akcije na tablo, brata Juan in Guillermo Hernangomez pa bi v nedogled čakala na uporabno podajo. Novi član Maccabija je pri 32 letih igral na 103 tekmah lige NBA (nazadnje leta 2019) s povprečjem 2,8 točke, toda na EP je – predvsem v polfinalu z Nemčijo (29 točk in 6 asistenc) in osmini finala z Litvo (28 točk in 8 asistenc) – pokazal razvpitim zvezdnikom, kako bi morali igrati za reprezentanco. Med mladimi je najbolj prepričljivo deloval Nemec Franz Wagner, ki je pred tremi tedni dopolnil 21 let. Zanimive so bile tudi predstave leto dni mlajšega Turka Alperena Sengüna. Liga NBA je že prepoznala njun talent, najmlajši slovenski adut Žiga Samar pa je z 21 leti igral na EP 18 minut in edini v moštvu ostal brez točke.
In kdo je bil nasploh najšibkejši člen? Mednarodna zveza FIBA. Dovolila je podpovprečno organizacijo EP in ga zaradi trmaste bitke z evroligo zaupala nedoraslim sodnikom, še prej je spravila ob živce košarkarje in trenerje z nemogočim tekmovalnim koledarjem. Najboljši klubi so ji pobegnili že pred dvema desetletjema, če ne bo ukrepala, ji bodo tudi reprezentance.
