MOTO GP
S svojo prihodnostjo si še ni razbijal glave
Marquez z zmago na VN Valencie le še potrdil naslov svetovnega prvaka. Lorenzo leta 2013 pokazal, kako lahko možgani priženejo telo do skrajne meje.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Potem ko se je začel Jorge Lorenzo, ki se nikakor ni mogel spoprijateljiti s hondo RC213V, že pred slabimi tremi meseci v Silverstonu spraševati o smislu življenja, jih ni bilo malo, ki so menili, da se je začel spogledovati s koncem svoje športne poti. Zlomil ga je grd padec konec junija v Assnu, po katerem se ni več pobral.
Da se v motoGP ne vidi več, je 32-letni Španec sporočil pred sklepno letošnjo preizkušnjo za veliko nagrado Valencie, ki jo je včeraj končal na 13. mestu. Najhitrejši je bil – kdo drug kot – njegov ekipni kolega in rojak Marc Marquez, ki je z 12. zmago v sezoni (in skupno 56. med elito) le še potrdil šesti naslov svetovnega prvaka v kraljevskem razredu. Novemu staremu šampionu sta družbo na odru za najboljše delala Francoz Fabio Quartararo (Petronas Yamaha, + 1,026) in Avstralec Jack Miller (Pramac Ducati, + 2,409).
»Po padcu v Assnu sem prvič pomislil na to, da bi končal kariero, a sem želel z dokončno odločitvijo še malo počakati. Zato sem se odpravil še na azijsko turnejo, na kateri sem želel preveriti, ali se bom morda končno počutil kaj bolje na motorju in ali se mi bo morebiti vendarle vrnila motivacija. Vendar se to ni zgodilo,« je zaupal Lorenzo in pripomnil, da je – ker ni več začutil strasti do dirkanja – odločitev o koncu športne poti sprejel po preizkušnji v Maleziji. To je nato sporočil tudi vodji ekipe Albertu Puigu.
Na vprašanje, katerega trenutka se najraje spominja v svoji bogati motociklistični karieri, je trikratni svetovni prvak v kraljevskem razredu (z Yamaho v sezonah 2010, 2012 in 2015) odvrnil, da bi težko izluščil zgolj enega. Po krajšem premisleku je kot št. 1 med mnogo uspehi vendarle navedel dirko leta 2010 v Sepangu, na kateri si je zagotovil svojo prvo lovoriko v motoGP. »To je najpomembnejši naslov, ki ga lahko osvoji motorist. Po njem mi je močno odleglo; lovorika je bila zame veliko zadoščenje,« je dal vedeti, da je z uresničitvijo svojega največjega športnega cilja dobil sproščenost, ki mu je prišla v nadaljevanju kariere še kako prav.
Nepozabni bodo zanj ostali tudi krstna zmaga za svetovno prvenstvo leta 2003 v Riu de Janeiru (s 125-kubičnim derbijem), prvi naslov svetovnega prvaka (leta 2006 v kategoriji do 250 ccm) in zadnji šampionski pokal, ki ga je po koncu sezone 2015 visoko v zrak dvignil prav v Valencii. »Med prav posebnimi trenutki moram omeniti dirko v Assnu leta 2013, na kateri sem si le dva dni po operaciji ključnice priboril peto mesto. Takrat sem pokazal, kako lahko možgani priženejo telo do skrajne meje,« se še danes samemu sebi čudi Lorenzo.
Kaj bo počel odslej, še ne ve. »Življenje ni le iz motorjev. Veliko ljudi služi denar v tem športu, toda milijoni na vsem svetu se preživljajo s povsem drugimi stvarmi. S svojo prihodnostjo si še nisem pretirano razbijal glave. Imam nekaj zamisli in strasti, toda najprej bi si rad pozimi privoščil dolg oddih in užival v soncu na različnih plažah,« je poudaril zvezdnik z Malorke in pribil, da bo – ko se bo vrnil z dopusta – razmislil o naslednjem poglavju v svojem življenju.
Da se v motoGP ne vidi več, je 32-letni Španec sporočil pred sklepno letošnjo preizkušnjo za veliko nagrado Valencie, ki jo je včeraj končal na 13. mestu. Najhitrejši je bil – kdo drug kot – njegov ekipni kolega in rojak Marc Marquez, ki je z 12. zmago v sezoni (in skupno 56. med elito) le še potrdil šesti naslov svetovnega prvaka v kraljevskem razredu. Novemu staremu šampionu sta družbo na odru za najboljše delala Francoz Fabio Quartararo (Petronas Yamaha, + 1,026) in Avstralec Jack Miller (Pramac Ducati, + 2,409).
»Po padcu v Assnu sem prvič pomislil na to, da bi končal kariero, a sem želel z dokončno odločitvijo še malo počakati. Zato sem se odpravil še na azijsko turnejo, na kateri sem želel preveriti, ali se bom morda končno počutil kaj bolje na motorju in ali se mi bo morebiti vendarle vrnila motivacija. Vendar se to ni zgodilo,« je zaupal Lorenzo in pripomnil, da je – ker ni več začutil strasti do dirkanja – odločitev o koncu športne poti sprejel po preizkušnji v Maleziji. To je nato sporočil tudi vodji ekipe Albertu Puigu.
Življenje ni le iz motorjev
Na vprašanje, katerega trenutka se najraje spominja v svoji bogati motociklistični karieri, je trikratni svetovni prvak v kraljevskem razredu (z Yamaho v sezonah 2010, 2012 in 2015) odvrnil, da bi težko izluščil zgolj enega. Po krajšem premisleku je kot št. 1 med mnogo uspehi vendarle navedel dirko leta 2010 v Sepangu, na kateri si je zagotovil svojo prvo lovoriko v motoGP. »To je najpomembnejši naslov, ki ga lahko osvoji motorist. Po njem mi je močno odleglo; lovorika je bila zame veliko zadoščenje,« je dal vedeti, da je z uresničitvijo svojega največjega športnega cilja dobil sproščenost, ki mu je prišla v nadaljevanju kariere še kako prav.
Nepozabni bodo zanj ostali tudi krstna zmaga za svetovno prvenstvo leta 2003 v Riu de Janeiru (s 125-kubičnim derbijem), prvi naslov svetovnega prvaka (leta 2006 v kategoriji do 250 ccm) in zadnji šampionski pokal, ki ga je po koncu sezone 2015 visoko v zrak dvignil prav v Valencii. »Med prav posebnimi trenutki moram omeniti dirko v Assnu leta 2013, na kateri sem si le dva dni po operaciji ključnice priboril peto mesto. Takrat sem pokazal, kako lahko možgani priženejo telo do skrajne meje,« se še danes samemu sebi čudi Lorenzo.
Kaj bo počel odslej, še ne ve. »Življenje ni le iz motorjev. Veliko ljudi služi denar v tem športu, toda milijoni na vsem svetu se preživljajo s povsem drugimi stvarmi. S svojo prihodnostjo si še nisem pretirano razbijal glave. Imam nekaj zamisli in strasti, toda najprej bi si rad pozimi privoščil dolg oddih in užival v soncu na različnih plažah,« je poudaril zvezdnik z Malorke in pribil, da bo – ko se bo vrnil z dopusta – razmislil o naslednjem poglavju v svojem življenju.
