SMUČANJE
Alpinka uživala v gorah
Meta Hrovat je udarni adut naše ženske vrste na današnjem veleslalomu v Söldnu. Bolj samozavestna je kot v preteklosti, a tudi sama občuti to uvodno negotovost.
Odpri galerijo
Meta Hrovat se z vedrino loteva nove sezone. FOTO: Jure Eržen
Zaveso gor! Tako v nemškem govornem prostoru, izvirno »Vorhang Auf«, naznanijo začetek nečesa novega. In tako je zdaj napočil čas za novo sezono svetovnega pokala v alpskem smučanju s tradicionalnim veleslalomom na ledeniku Rettenbach nad Söldnom v osrčju Tirolske. Tokrat v prav posebnih razmerah pandemije koronavirusa, zato ne bo gledalcev niti živžava, ki je mestece zarisalo tudi na avstrijski turistični zemljevid. Tekmovalci pa ohranjajo svoje visoke cilje, najvišje med Slovenkami bo imela na današnji premieri Meta Hrovat, 22-letnica, ki je doma prav blizu podkorenske proge.
Že za vstop v sezono vas čaka še hujša strmina od tiste, ki jo imate pred domačim pragom. Kako gledate na to söldensko premiero?
»Res je prav posebna. Tudi če bi se tukaj zbrali sredi sezone, je söldenska tekma zelo zahtevna, zlasti za žensko karavano. Tako pa je na začetku še težje! Meni načeloma ta strmina ustreza. Ima pa svoje posebnosti, to moraš obvladati, ključne dele moraš presmučati brezhibno. Iz leta v leto bolje poznam strmino in prehode, zato grem zdaj s kančkom več samozavesti na start.«
Podobno je seveda pri tekmicah, zlasti bolj izkušenih?
»Drži, obenem pa se vsi skupaj v tej karavani svetovnega pokala, tako v moški konkurenci kot ženski, ne moremo izogniti negotovosti. Sem bolj samozavestna kot v preteklosti, toda lagala bi, če bi vam zdaj govorila, da ne občutim te uvodne negotovosti. V Söldnu je tekmovalna karavana prvič na kupu, vsi se zberemo ob isti startni palčki, rezultat pa na koncu pokaže, kako smo delali čez poletje. In prav v tem se skriva čar te prve tekme.«
Toda ne skrivate, da si želite tudi na stopničke, tako kot denimo na zadnji februarski Lisici prav v domačem Podkorenu.
»Ne skrivam, od sebe zahtevam veliko, cilji so visoki. Toda v preteklosti se mi je ta nahrbtnik že pred sezono napolnil do vrha – in še čez –, želim si le, da bi bilo v prihajajočih mesecih drugače. Zato vam zdaj ne bom razkrivala rezultatskih ciljev, jasno pa je, da je želja vsake tekmovalke v končnem vrstnem redu imeti številko ena pred seboj. Kako priti do tega: da, to je posebna zgodba.«
Sploh pa se zdi, da so vas nihanja med posameznimi nastopi večkrat oddaljila tudi od najodmevnejših uvrstitev. Lahko bi bili še večkrat na stopničkah tako kot na omenjeni domači tekmi ali januarja 2018 v Lenzerheideju, kajne?
»Res so me ta nihanja motila. Na vse pretege iščeš razloge za neuspeh tudi v najbolj skritih kotičkih možganov, pa jih ne najdeš. V novi sezoni si želim drugačen scenarij. Predvsem pa si želim, da stojim v startni hišici samozavestno in odločno.«
Ste se poleti dovolj sprostili, ste uživali v gorah, ki jih imate tako radi? Je bilo dovolj časa za nove vzpone v Julijcih, kar je sicer vaš konjiček?
»To poletje je bilo zanimivo, več sem bila doma, dovolj je bilo časa tudi za mojo dušo v gorah. Tudi plezala sem, si napolnila baterije, uživala. Obenem je bil trening resen, precej sem smučala, sploh je bilo vse skupaj zelo razgibano. Ne skrbite, ni mi bilo dolgčas.«
Že za vstop v sezono vas čaka še hujša strmina od tiste, ki jo imate pred domačim pragom. Kako gledate na to söldensko premiero?
»Res je prav posebna. Tudi če bi se tukaj zbrali sredi sezone, je söldenska tekma zelo zahtevna, zlasti za žensko karavano. Tako pa je na začetku še težje! Meni načeloma ta strmina ustreza. Ima pa svoje posebnosti, to moraš obvladati, ključne dele moraš presmučati brezhibno. Iz leta v leto bolje poznam strmino in prehode, zato grem zdaj s kančkom več samozavesti na start.«
Podobno je seveda pri tekmicah, zlasti bolj izkušenih?
»Drži, obenem pa se vsi skupaj v tej karavani svetovnega pokala, tako v moški konkurenci kot ženski, ne moremo izogniti negotovosti. Sem bolj samozavestna kot v preteklosti, toda lagala bi, če bi vam zdaj govorila, da ne občutim te uvodne negotovosti. V Söldnu je tekmovalna karavana prvič na kupu, vsi se zberemo ob isti startni palčki, rezultat pa na koncu pokaže, kako smo delali čez poletje. In prav v tem se skriva čar te prve tekme.«
Toda ne skrivate, da si želite tudi na stopničke, tako kot denimo na zadnji februarski Lisici prav v domačem Podkorenu.
»Ne skrivam, od sebe zahtevam veliko, cilji so visoki. Toda v preteklosti se mi je ta nahrbtnik že pred sezono napolnil do vrha – in še čez –, želim si le, da bi bilo v prihajajočih mesecih drugače. Zato vam zdaj ne bom razkrivala rezultatskih ciljev, jasno pa je, da je želja vsake tekmovalke v končnem vrstnem redu imeti številko ena pred seboj. Kako priti do tega: da, to je posebna zgodba.«
Sploh pa se zdi, da so vas nihanja med posameznimi nastopi večkrat oddaljila tudi od najodmevnejših uvrstitev. Lahko bi bili še večkrat na stopničkah tako kot na omenjeni domači tekmi ali januarja 2018 v Lenzerheideju, kajne?
»Res so me ta nihanja motila. Na vse pretege iščeš razloge za neuspeh tudi v najbolj skritih kotičkih možganov, pa jih ne najdeš. V novi sezoni si želim drugačen scenarij. Predvsem pa si želim, da stojim v startni hišici samozavestno in odločno.«
Ste se poleti dovolj sprostili, ste uživali v gorah, ki jih imate tako radi? Je bilo dovolj časa za nove vzpone v Julijcih, kar je sicer vaš konjiček?
»To poletje je bilo zanimivo, več sem bila doma, dovolj je bilo časa tudi za mojo dušo v gorah. Tudi plezala sem, si napolnila baterije, uživala. Obenem je bil trening resen, precej sem smučala, sploh je bilo vse skupaj zelo razgibano. Ne skrbite, ni mi bilo dolgčas.«
