Če bi Timi zmagal, bi se slekel

Urban Franc, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Prevc so slovenski smučarski skakalci, ki so se v minulega dobrega četrt stoletja vsak v svojem času s sijajnimi poleti vpisali med junake smučarske letalnice na Kulmu. Od minulega konca tedna jim na tej, kot se radi pohvalijo na avstrijskem Štajerskem, največji naravni napravi formule ena v smučarskih skokih dela družbo Timi Zajc. Še ne 20-letnega mladeniča iz Hramš pri Dobrni je v soboto za pičle tri desetinke točke ugnal le Piotr Żyła, v nedeljo pa je zasedel tretje mesto, na katerem je pristal že po prvi seriji, nakar so morali organizatorji zaradi premočnega vetra odpovedati sklepni del finalne serije.

Imel sem privilegij to doživeti v živo. Poleg naše ljubiteljske štiriperesne deteljice, zaljubljencev v smučarske skoke iz okolice Maribora, so bili tam še prijatelji iz SSK Triglav in planičarji. In ti goreči podporniki Timija Zajca so še kako visoko vihteli velik transparent in slovensko trobojnico.

Skoki so življenje Zajčevih

Lica so jim žarela. Veselili so se že v soboto po prvi seriji, ki jo je Timi končal na četrtem mestu. Prava erupcija veselja pa je zavladala ob koncu druge serije. »Kako ne bi bil vesel! Smučarski skoki so moje življenje. Skoki so pri nas doma na meniju od zajtrka do večerje. Tudi sam sem skakal, ampak nisem dosegel česa večjega. Zato pa toliko bolj uživam ob uspehih Timija,« se je razvezal jezik Boštjanu Zajcu, očetu izjemnega smučarskega skakalca. In ne skriva ponosa. »Skakal je tudi moj prvorojenec Marko, šest let je starejši od Timija. Toda zaradi poškodbe je hitro končal. Oba sta začela doma, v Hramšah, kjer še imamo 20-metrsko skakalnico, potem pa nadaljevala v Vizorah. Timija sem dolgo treniral sam, potem pa sem pri tem pomagal njegovemu trenerju Stanislavu Grmu. Nato je odšel v SSK Ljubno ob Savinji in se že zelo mlad prebil v reprezentanco, od tam naprej pa je zgodba tako ali tako znana,« pove Boštjan. Potem se začne njegova ekipa prebijati do vidnega polja razglasitve najboljših.
Timija srečam v tiskovnem središču. »Da, vedel sem, da me pridejo spodbujat domači. Tega sem vselej najbolj vesel. To mi daje dodatno spodbudo. Komaj čakam, da zdaj na hitro še rečemo kakšno, potem pa vsak po svoje proti domu,« se mu je smejalo do ušes. Ko ga povprašam, ali izjemen dosežek na Kulmu pomeni, da bo napadal najvišje cilje tudi na marčevskem svetovnem prvenstvu v Planici, saj mi je njegov oče malo prej dejal, da je to sezono osredotočen predvsem nanj, si vzame sekundo, dve premora, nato pa, kakor bi se pognal z odskočne mize, odvrne: »Upam, da je to dobra osnova in dobra napoved za Planico.«

Vse bo modro

Ko se vračamo, na avtocestnem postajališču med Lienzom in Gradcem še zadnjič naletimo na Boštjana Zajca in druščino. »Na našo kmečko tekmo v Hramšah pride v vas, ki ima 180 prebivalcev, okoli 400 ljudi. Lani smo šli v Planico z dvema avtobusoma, tudi letos nas bo najmanj toliko. Pa vse bo plavo,« pravi in iz žepa potegne moder sprej, s katerim si je deveterica iz kombija pobarvala sprednji del lasišča. Tudi na ta način kažejo podporo Timiju. Največ modrine je ostalo Marku: »Ja, če ne bi imel težav s hrbtenico, ne bi nehal skakati s petnajstimi leti. Sem pa zdaj toliko bolj vnet Timijev navijač.« Podobno velja za Roka Vidnarja, študenta teologije iz Jurija ob Ščavnici.

Srečno jo je odnesel Bojan Lugarič, vodja, vokal in klarinet Ansambla Slovenski zvoki iz Rogaške Slatine, v katerem Boštjan Zajc igra bas. Da jabolko niti v glasbi ni padlo daleč od drevesa, potrjuje Timi, saj rad zaigra na diatonično harmoniko. A za konec prijetnega izleta na Kulm se vrnimo k Bojanu. »Vsega tri desetinke točke so ga ločile od javnega striptiza,« se nasmeji Boštjan. »Res je,« pritrdi Bojan. »Obljubil sem, da bom stekel nag po izteku letalnice, če bo Timi zmagal. Obljubo bi izpolnil!« Kaj bi porekli sobotni gledalci, tisti v živo in še več njih pred malimi zasloni, ne vemo. Ali bi uživali, kot so, ko je pred kratkim na slalomu v Schladmingu v seksi opravi paradirala bujna Kinsey Wolanski, ali ne, lahko le ugibamo.