Dončićeva era ubira negativno krivuljo

Ko je Luka Dončić debitiral v dresu slovenske košarkarske reprezentance, je minilo kar 17 tekem na eurobasketu 2017, kvalifikacijah za olimpijske igre 2021 in še štiri v Tokiu, preden je okusil prvi poraz proti Franciji v polfinalu OI. Odtlej do danes je igral še na 19 uradnih dvobojih, s soborci pa klonil sedemkrat, kar je posledica številnih razlogov, kadrovskih in drugačnih. Toda pred današnjo tekmo z Italijo za 7. mesto na svetovnem prvenstvu (10.45) mu grozi, da bo prvič zapustil tekmovanje brez pozitivne rezultatske bere in s štirimi zaporednimi porazi.

Osem porazov proti sedmim tekmecem je izkupiček izbrane vrste v uradnih nastopih v Dončićevi eri. Francija, Avstralija, Nemčija prvič, BiH, Poljska, Nemčija drugič, Kanada in Litva je kronološki seznam, na katerega se lahko danes vpišejo še naši zahodni sosedi. Moštvena krivulja nam namreč ne omogoča velikega optimizma. Po štirih zmagah z vrhuncem proti Avstraliji so prišli trije porazi s tremi zaporednimi stoticami v slovenskem košu. Vsi drugi člani elitne osmerice so jih na celotnem SP prejeli šest – skupaj.

S tem bi moralo biti počasi konec mita, ki se je stopnjeval v Dončićevem obdobju: da lahko reprezentanci toleriramo slabšo igro v obrambi, ker lahko vedno doseže vsaj eno točko več kot tekmec. Tega na SP ne dokazuje nobena statistika. Slovenija je doslej prejela daleč največ točk med vsemi, ki so se prebili do četrtfinala (od najskromnejšega polfinalista celo 10 točk več na tekmo), z napadalnim povprečjem 87,9 točke oslabljene zasedbe s številnimi omejitvami pa nikakor ni mogla nadomestiti primanjkljaja.

Sekulić kot trenerji Dallasa

Ob zadnjih treh porazih je dosegla povprečni rezultat 81,3:100, ki razkriva globino težav zasedbe. Začele so se z neustrezno nastavljenimi čipi v glavah, nadaljevale z odsotnostjo Vlatka Čančarja in Eda Murića ter poškodbo Jake Blažiča – vsi trije bi imeli pomembne vloge prav v obrambi –, a tudi želja po spremembi ni bila prav pretirana. Stara razvada je pač železna srajca in postane še dodatno izrazita, če prvi zvezdnik in vodja moštva – blago rečeno – ni ravno defenzivni komandos. V glavnem opravlja vlogo »libera«, moči pa prihrani za spektakularne poteze v napadu.

Slovenija se je spopadala s podobnimi preglavicami že na lanskem EP, ko je imela poleg vseh naštetih tudi Gorana Dragića. Brez njihovih točk in miselne preobrazbe pa se račun nikakor ni mogel iziti. Še posebno ker se je s stanjem očitno sprijaznil tudi selektor Aleksander Sekulić in tako kot Dallasovi trenerji deluje po načelu, kamor je šel bik, naj gre še štrik. In iz obeh taborov že dolgo odmeva skoraj identično tarnanje.