SP V BIATLONU
Fak je vesel, ker otroci pridno spijo
Danes na pokljuškem svetovnem prvenstvu v biatlonu moški sprint. Naš vodilni as meri na uvrstitev med elitno deseterico.
Odpri galerijo
Pred Jakovom Fakom je danes prvi posamični nastop na svetovnem prvenstvu. FOTO: Matej Družnik
Na svetovnem prvenstvu v biatlonu je za udeležence pomemben vsak dan. Še posebno v primeru tekmovanja na domačem snegu. Današnji petek bo tako nekaj posebnega tudi za želeno lepo slovensko zgodbo. Na prvenstvu se bo namreč dvignil zastor nad prvo posamično preizkušnjo, moški sprint (ob 14.30) bo obenem premierni letošnji pokljuški izziv Jakova Faka v boju za visoko uvrstitev.
Jakov, prva tekma mešanih štafet je bila tako kot za vse tudi za vas zelo zahtevna zaradi nenehnega sneženja, počasne proge in razmišljanja o ravnotežju. Kako se počutite zdaj po uradnem treningu za prihajajoči sprint?
»Zdaj je dejansko vse tako, kot mora biti. Pri tem uradnem treningu je vsaj z mojega zornega kota bolj kot ne šlo zgolj za raztegovanje mišic, regeneracijo, med dvema tekmama si pač ne moreš privoščiti zelo zahtevne in dolge vadbe. Dobro se počutim, to je najpomembnejše.«
Snežiti sicer na Pokljuki še ni prenehalo. V četrtkovo jutro ste se zbudili ob resda ne tako gostih padavinah kot dan prej, pa vendarle: kakšna je zdaj proga s 15 cm novega snega?
»Drugačna kot na premierni tekmi mešanih štafet. Vsekakor je zdaj za trening dobro pripravljena, utrjena, v sredo je bilo treba res paziti na luknje v snegu, da si ne zlomiš palice, prehitevanja so bila večkrat neuresničljiva. Napoved naslednjih dni nam razkriva nižje temperature kot v teh prvih dveh ali treh dneh na prvenstvu, zato pričakujem, da bo smučina hitrejša. Razen seveda če ne bo že preveč vse skupaj zmrznilo, v tem primeru bo težko.«
Mraza se najbrž bojite zaradi znanih težav s prsti na rokah, kajne?
»Na vreme pač ne morem vplivati, zato se z njim poskušam čim manj obremenjevati. Res pa je, v roke me pogosto zebe. Sicer pa je tako: nekateri imajo boljšo prekrvitev med prsti, nekateri slabšo. Jaz sem, kar se pozna zlasti ob nizkih temperaturah, v tej drugi skupini. Pa res o tem niti nočem razmišljati. Včasih pridem na streljanje leže še s toplimi rokami, nato pa je pri naslednjem postanku že drugače. Res so bile zadnje zime zame večinoma prijazne, zato seveda upam, da se ne bo kaj zapletlo prav na Pokljuki.«
Kaj pa bivanje na Pokljuki? Kako občutite razliko pri pripravi na tekmo, ko ste v baznem taboru penziona Jelka ali pa denimo v domači hiši v Lescah, kjer ste si spočili po prvi tekmi?
»Vožnja zame dejansko ni obremenjujoča, saj se ne nazadnje večina reprezentanc vozi z Bleda na prizorišče. Potreben mir pred tekmo ali treningom imam tako v Jelki kot tudi doma, kjer otroci pridno spijo. Jasno pa je, da če potrebujem kakšno podporo, denimo masažo ali fizioterapevtsko pomoč, mi je to v reprezentančnem taboru takoj na voljo.«
Imate cilj glede uvrstitve na današnjem sprintu, ki sicer zaradi le dveh strelskih postankov ni vaša najljubša disciplina?
»Ne bo lahko in preveč samozavestno bi zvenelo, če bi vam zdaj rekel, da bom zmagal. Rad bi pa bil med najboljšo deseterico že zato, da bi imel dobro izhodišče za nedeljsko zasledovanje.«
Jakov, prva tekma mešanih štafet je bila tako kot za vse tudi za vas zelo zahtevna zaradi nenehnega sneženja, počasne proge in razmišljanja o ravnotežju. Kako se počutite zdaj po uradnem treningu za prihajajoči sprint?
»Zdaj je dejansko vse tako, kot mora biti. Pri tem uradnem treningu je vsaj z mojega zornega kota bolj kot ne šlo zgolj za raztegovanje mišic, regeneracijo, med dvema tekmama si pač ne moreš privoščiti zelo zahtevne in dolge vadbe. Dobro se počutim, to je najpomembnejše.«
Snežiti sicer na Pokljuki še ni prenehalo. V četrtkovo jutro ste se zbudili ob resda ne tako gostih padavinah kot dan prej, pa vendarle: kakšna je zdaj proga s 15 cm novega snega?
»Drugačna kot na premierni tekmi mešanih štafet. Vsekakor je zdaj za trening dobro pripravljena, utrjena, v sredo je bilo treba res paziti na luknje v snegu, da si ne zlomiš palice, prehitevanja so bila večkrat neuresničljiva. Napoved naslednjih dni nam razkriva nižje temperature kot v teh prvih dveh ali treh dneh na prvenstvu, zato pričakujem, da bo smučina hitrejša. Razen seveda če ne bo že preveč vse skupaj zmrznilo, v tem primeru bo težko.«
Mraza se najbrž bojite zaradi znanih težav s prsti na rokah, kajne?
»Na vreme pač ne morem vplivati, zato se z njim poskušam čim manj obremenjevati. Res pa je, v roke me pogosto zebe. Sicer pa je tako: nekateri imajo boljšo prekrvitev med prsti, nekateri slabšo. Jaz sem, kar se pozna zlasti ob nizkih temperaturah, v tej drugi skupini. Pa res o tem niti nočem razmišljati. Včasih pridem na streljanje leže še s toplimi rokami, nato pa je pri naslednjem postanku že drugače. Res so bile zadnje zime zame večinoma prijazne, zato seveda upam, da se ne bo kaj zapletlo prav na Pokljuki.«
Kaj pa bivanje na Pokljuki? Kako občutite razliko pri pripravi na tekmo, ko ste v baznem taboru penziona Jelka ali pa denimo v domači hiši v Lescah, kjer ste si spočili po prvi tekmi?
»Vožnja zame dejansko ni obremenjujoča, saj se ne nazadnje večina reprezentanc vozi z Bleda na prizorišče. Potreben mir pred tekmo ali treningom imam tako v Jelki kot tudi doma, kjer otroci pridno spijo. Jasno pa je, da če potrebujem kakšno podporo, denimo masažo ali fizioterapevtsko pomoč, mi je to v reprezentančnem taboru takoj na voljo.«
Imate cilj glede uvrstitve na današnjem sprintu, ki sicer zaradi le dveh strelskih postankov ni vaša najljubša disciplina?
»Ne bo lahko in preveč samozavestno bi zvenelo, če bi vam zdaj rekel, da bom zmagal. Rad bi pa bil med najboljšo deseterico že zato, da bi imel dobro izhodišče za nedeljsko zasledovanje.«
