NOGOMET
Iličićev soigralec postal nemški junak
V uvodnem tednu eura 2020 lep nogomet. Italija najbolj prepričljiva in učinkovita.
Odpri galerijo
Robin Gosens, soigralec Josipa Iličića pri Atalanti, je takole zabil četrti nemški gol v derbiju s Portugalsko. FOTO: Matthias Hangst/Reuters
Že dolgo je splošno znano, kako močna je razsežnost nogometne igre. Ne nazadnje je botrovala tudi vojnam, premirjem, rušila vlade in vidno delovala na različnih področjih gospodarstva. In tudi k socialnemu zadovoljstvu je prispevala: bogatim je ponujala imenitno zabavo, revnejšim slojem pobeg iz mračnega vsakdana. Zdaj pa se je še spopadla proti zloveščemu virusu. Občinstvo se je vrnilo na stadione, ob koncu prvega tedna evropskega prvenstva je bilo najbolj živahno v Budimpešti in Münchnu.
Pod dirigentsko palico Slovenca Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe, ta krovna nogometna organizacija stare celine zdaj premika mejnike. Prav posebno je že to prvenstvo, ki se je zemljepisno raztegnilo od Seville do Bakuja in Sankt Peterburga, Sloveniji, ki je med udeleženkami nogometnega eura ni od leta 2000, sta najbližje prizorišči v bavarski metropoli in glavnem mestu Madžarske – prvo z imenitnim nogometnim vsakdanom v izvedbi Bayerna, že dolgo enega vodilnih globalnih klubskih velikanov, drugo pa s spoštovanja vredno tradicijo nepozabne lahke konjenice oziroma zlatega moštva, kot še danes z zvrhano mero nostalgije opevajo imeniten rod z madžarskim kraljem nogometne igre Ferencem Puskasem. Toda sodeč po tej vroči tretji letošnji junijski soboti nogomet v naši vzhodni soseščini ne pripada več le nostalgiji. Madžarska reprezentanca zdaj vstopa v drugi teden prvenstva z izhodiščem ene točke in upanjem o podvigu v sicer peklenski družbi Francije, Nemčije in Portugalske. Za konec tega uvodnega dela bo v sredo gostovala v Münchnu, kjer prvi mož domače reprezentance Jogi Löw – po 15 letih je vlogi selektorja to zanj zadnje tekmovanje – že opozarja: »Z Madžari ne bo sprehoda. Res pa je, da smo bili proti Portugalskem boljši kot na premieri s Francozi, zdaj si želimo igrati še bolje.«
Nemčija je ugnala Portugalsko s 4:2, pred tem izgubila s Francijo z 0:1, prihajajoči zadnji sredin krog s tekmama Francija – Portugalska (Budimpešta) in Nemčija – Madžarska (München) prinaša številna ugibanja, domneve, preračunavanja. Toda na dlani je, da gre tako kot v prvih dveh krogih pričakovati ogorčen boj za točke in kakovosten nogomet. Pri francoski vrsti navdušuje eksplozivnost Kyliana Mbappéja, med Portugalci je vselej pod drobnogledom Cristiano Ronaldo, novi nemški junak je zdaj Robin Gosens, soigralec našega Josipa Iličića pri Atalanti iz Bergama, madžarska moč se skriva v moštvenem duhu.
V uvodnem tednu so se v najbolj prepričljivi in povrhu še učinkoviti podobi predstavili italijanski nogometaši. Njihov selektor Roberto Mancini, pred tremi desetletji soigralec Srečka Katanca pri izjemni Sampdorii iz Genove, navdušuje s pristopom dela pri moštvu, ki še zdaleč nima toliko zvezdnikov kot v preteklosti, na igrišču pa je zelo ustvarjalno. Močna je tudi tradicionalno ofenzivna nizozemska nogometna selekcija, njeno sosedo Belgijo pa so že pred eurom mnogi razglašali za favoritinjo. Prav te tri reprezentance so edine v prvih dveh krogih osvojile vseh možnih šest točk in že sproščeno razmišljajo o osmini finala.
Pod dirigentsko palico Slovenca Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe, ta krovna nogometna organizacija stare celine zdaj premika mejnike. Prav posebno je že to prvenstvo, ki se je zemljepisno raztegnilo od Seville do Bakuja in Sankt Peterburga, Sloveniji, ki je med udeleženkami nogometnega eura ni od leta 2000, sta najbližje prizorišči v bavarski metropoli in glavnem mestu Madžarske – prvo z imenitnim nogometnim vsakdanom v izvedbi Bayerna, že dolgo enega vodilnih globalnih klubskih velikanov, drugo pa s spoštovanja vredno tradicijo nepozabne lahke konjenice oziroma zlatega moštva, kot še danes z zvrhano mero nostalgije opevajo imeniten rod z madžarskim kraljem nogometne igre Ferencem Puskasem. Toda sodeč po tej vroči tretji letošnji junijski soboti nogomet v naši vzhodni soseščini ne pripada več le nostalgiji. Madžarska reprezentanca zdaj vstopa v drugi teden prvenstva z izhodiščem ene točke in upanjem o podvigu v sicer peklenski družbi Francije, Nemčije in Portugalske. Za konec tega uvodnega dela bo v sredo gostovala v Münchnu, kjer prvi mož domače reprezentance Jogi Löw – po 15 letih je vlogi selektorja to zanj zadnje tekmovanje – že opozarja: »Z Madžari ne bo sprehoda. Res pa je, da smo bili proti Portugalskem boljši kot na premieri s Francozi, zdaj si želimo igrati še bolje.«
Le tri moštva brezhibna
Nemčija je ugnala Portugalsko s 4:2, pred tem izgubila s Francijo z 0:1, prihajajoči zadnji sredin krog s tekmama Francija – Portugalska (Budimpešta) in Nemčija – Madžarska (München) prinaša številna ugibanja, domneve, preračunavanja. Toda na dlani je, da gre tako kot v prvih dveh krogih pričakovati ogorčen boj za točke in kakovosten nogomet. Pri francoski vrsti navdušuje eksplozivnost Kyliana Mbappéja, med Portugalci je vselej pod drobnogledom Cristiano Ronaldo, novi nemški junak je zdaj Robin Gosens, soigralec našega Josipa Iličića pri Atalanti iz Bergama, madžarska moč se skriva v moštvenem duhu.
V uvodnem tednu so se v najbolj prepričljivi in povrhu še učinkoviti podobi predstavili italijanski nogometaši. Njihov selektor Roberto Mancini, pred tremi desetletji soigralec Srečka Katanca pri izjemni Sampdorii iz Genove, navdušuje s pristopom dela pri moštvu, ki še zdaleč nima toliko zvezdnikov kot v preteklosti, na igrišču pa je zelo ustvarjalno. Močna je tudi tradicionalno ofenzivna nizozemska nogometna selekcija, njeno sosedo Belgijo pa so že pred eurom mnogi razglašali za favoritinjo. Prav te tri reprezentance so edine v prvih dveh krogih osvojile vseh možnih šest točk in že sproščeno razmišljajo o osmini finala.
