Indijski jug je lep, Maldivi le uro stran

Veliki junak minulega tedna v slovenskem nogometnem prvenstvu je bil Matej Poplatnik. Napadalec Brava z avanturami na Škotskem, Indiji, Bolgariji in Madžarski je sredi tedna ukradel zmago Olimpiji, konec tedna pa je postavil piko na i preobrata proti zadnji Rogaški.

Ljubljančan je na najboljši možni način razkril, zakaj klasičnih napadalcev s št. 9 še ne bo mogoče tako zlahka nadomestiti. Le Matejev mlajši kolega na lestvici najboljših strelcev in tragični junak šišenskega dvoboja ter strelec dveh golov za Rogaško Nejc Gradišar še sodi v izumirajočo kategorijo »centerforjev«, ki jih je težko narediti, in se rodijo z nekaj več »golov v krvi«.

»Za strelca je najpomembneje, da ima občutek. Ne da se ga vzgojiti, mora biti prirojen. Tako kot predvidevanja. Tako se tudi odzivam, po občutku, ki je z izkušnjami še okrepil moč predvidevanja. Pomembno tudi je, da verjameš vase in da te kritike ne ustavijo, temveč podžgejo,« je opisal tudi svojo vlogo in način, zakaj mu uspeva, 31-letni Ljubljančan. Nekoč s Poljan in sosed nekdanjega vratarja zeleno-belih Nejca Vidmarja, zdaj kmalu Črnučan, kamor se bo preselil s svojo soprogo Saro.

Zanimiva je tudi mednarodna nogometna pot, ki se je raztezala od zahodne Evrope in Škotske do Indije. Vmes je nogometni kruh okusil še v Bolgariji in na Madžarskem. »Življenje in nogomet brez zadržkov združujeta najboljše na Škotskem. V Indiji na jugu države je tudi bilo lepo. Preveč podcenjevalno se govori o njej. Meni je bilo všeč, ker so bili Maldivi oddaljeni le eno uro in sem to tu in tam izkoristil za izlet na krajši počitek. V Bolgariji mi je bilo še najslabše, a v seštevku je bila tujina življenjsko in športno lepa izkušnja,« je povedal o štirih letih zunaj naših meja.

Noga in glava

Tujino pa je okusil že zelo zgodaj. »Pri 14 letih sem bil že pri Padovi. Ta preizkušnja mi je dala veliko, že takrat sem treniral igro z glavo,« je delno odkril, zakaj je navkljub nizki rasti izjemno močan v tej prvini. »Golov z glavo sem res zabil veliko, ne prav veliko manj od teh z nogo,« je odkril najbrž najboljši nizki strelec z glavo.

Prestop k Bravu je za Mateja še en kamenček v mozaiku ljubljanskih klubov, kjer je igral. »V mlajših kategorijah sem bil član Interblocka, Slovana in Olimpije. Najdlje sem bil Slovanovec, od 14. do 16. leta. Še prej sem bil tudi v Domžalah,« le 178 cm visoki ostrostrelec, ki je v preteklosti velik pečat na prvoligaškem odru pustil v dresu kranjskega Triglava, razkriva svoje mestne korenine. Pri Bravu so z njim zadeli v polno. »S športnim direktorjem Dejanom Močnikom sva že vrsto let bila 'na zvezi', letos poleti pa me je dodatno prepričal trener Aleš Arnol. Opisal mi je mojo vlogo in sprejel sem jo. Nisem zadolžen le za gole, tudi za vzgojo mlajših. Uspeva nam,« je navdušen strelec 29 golov na 101 tekmi v 1. SNL, ki je tudi pojasnil, zakaj velja bravo za Bravo. »Ko si uspešen v zaključnih minutah, pomeni, da je moštvo odlično pripravljeno tako telesno kot psihično,« je pohvalil svoje kolege in trenerje ter največ možnosti za naslov prvaka pripisal Celju.