Iz Mateja Mohoriča vrele solze in besede

Slovenski kolesarji niso med najbolj številčnimi v profesionalni karavani, je pa njihova kakovost neizpodbitna. Če kdaj ne gre Tadeju Pogačarju (UAE), gre Mateju Mohoriču (Bahrain Victorious), ki mu je v 19. etapi Toura uspel veliki met. Slavil je svojo tretjo in najtesnejšo zmago na veliki pentlji, po kateri so se po njegovem obrazu ulile solze sreče kot ob prvencu leta 2021.

Karavana je vse bližje Parizu, a se utrip v njej ne umirja. Predpredzadnja etapa je bila tako bojevita in kaotična, kot da bi bili kolesarji šele kakšen dan po startu 1. julija v Bilbau. Boj za pobeg dneva se je zdel neskončen, ko se je izoblikovala zmagovita kombinacija, pa je srčni utrip poskočil slovenskim navijačem. Mohorič se je v ospredju znašel z Benom O'Connorjem (Ag2r) in s Kasperjem Asgreenom (Soudal Quick Step).

Slednji se je moral na koncu obrisati pod nosom za svojo drugo zaporedno zmago na letošnjem Touru. Danec, ki je bil najboljši v 18. etapi, je potem ko je O'Connor že omagal, začel sprint pred Mohoričem. Slovenec ga je ugnal v slogu največjih mojstrov hitrosti. Pravi čas je kolo porinil čez ciljno črto in po fotofinišu so ga razglasili za zmagovalca.

Najprej so tekle solze, kot pred dvema letoma po 7. etapi v Le Creusotu (nato je dobil še 19. etapo v Libournu). Tedaj je bil čustven, ker je bila to njegova največja zmaga v kareri – zdaj je to lovorika na Milano-Sanremo 2022 – in prvenec na Touru dober mesec po strašljivem padcu na Giru. Tokrat je iz njega privrelo vse, kar se je njemu in njegovim moštvenim kolegom iz Bahraina Victoriousa dogajalo v zadnjem mesecu in pol. Junija so se morali zaradi tragičnega padca na dirki po Švici posloviti od Gina Mäderja.

Božja roka

»Imel sem zelo dobre noge, vendar ne na ravni nekaterih drugih. Vedel sem, da je to dan, ko lahko naredim razliko. Verjel sem v priprave, v vse, kar sem naredil, da sem lahko zdaj tukaj. Verjel sem vse do konca, da moram storiti vse perfektno. O'Connor ni tako hiter kot midva, Asgreen je pokril njegov zadnji napad, ne vem, kako je lahko tako močan, saj je bil v pobegu že prejšnjo etapo. Šel sem za njim, vrgel kolo čez črto in vse drugo prepustil božjim rokam. Gino je iz nebes hotel, da zmagam,« so iz 28-letnika iz Podblice pri Kranju nato vrele še besede.

»Težko in kruto je življenje poklicnega kolesarja. Včasih trpiš kot žival, na Col de la Loze me je bilo sram pred slovenskimi navijači, saj sem se v klanec klatil s 300 vati, ki jih zmore skoraj vsak rekreativec. Neumno se počutiš, ko loviš časovno zaporo. Čustven sem, ker vem, koliko sem naredil za to zmago, ki bi jo posvetil ekipi,« je še povedal Mohorič, ki bo danes najbrž spet med tistimi, ki bodo lovili časovno zaporo, vendar se kot zmagovalec etape Toura gotovo ne bo počutil neumno. Na vrsti je zadnja gorska etapa, v kateri bodo v Pogačarjevi ekipi UAE morda poskušali kaj »norega«, čeprav je zaostanek 7:35 za rumenim Jonasom Vingegaardom bržkone nemogoče nadomestiti.