Kekova obramba nared za bitke v letu 2021

Slovenska nogometna reprezentanca je imenitno izkoristila Uefino ligo narodov in letos iztržila, kar je bilo možno. Za opravljeno lahko selektorju Matjažu Keku le čestitamo in mu zaželimo srečo tudi v naslednjih dveh letih, ko bo šlo zares v boju za Katar 2022 in Uefini ligi narodov B, v kateri čaka Slovence nogomet najvišje ravni. Prvo mesto v skupini lige narodov C3 in najboljši izkupiček med vsemi reprezentancami v »3. ligi« potrjujeta, da Kekovo moštvo zna igrati na rezultat. To se je izkazalo v vseh šestih tekmah lige narodov, četudi sta le dvoboja z Grčijo sodila v test srednje jakostne ravni; Moldavija je vendarle avtsajder, Kosovo pa selekcija iz mlade države, ki bo morala svojo nesporno individualno kakovost šele povezati v delujočo celoto.

Slovenci so letos odigrali osem tekem, pri tem pa ustvarili bilanco zmag, remijev in porazov 5-3-0 ter razliko v golih 12:1 oziroma v ligi narodov bilanco 4-2-0 in razliko v golih 8:1. Tekmeci Slovenije so bili Grčija (54. s Fifine lestvice), Azerbajdžan (114.), Kosovo (117.), Moldavija (175.) in San Marino (210.). Nekako se zdi logično, da Slovenci niso ugnali prav najvišje uvrščenih reprezentanc – torej Grčije in Azerbajdžana (trikrat 0:0). Marsikdo bi v tem kontekstu odmahnil z roko, češ da bo treba počakati na resne tekme, ki bodo neizogibno sledile v prihodnjih dveh letih. To načelno drži, čeprav Slovenci ne morejo biti krivi, da so letos odigrali šest tekem v skupini C3? »Krivi« so toliko kot Severni Makedonci, ki so se zavihteli na euro 2020 čez Kosovo in Gruzijo.

Nazadnje brez poraza leta 1992

Kek ve, kaj ga čaka naslednje leto, zato je želel najprej poenotiti reprezentante v skupnem cilju, jim vliti samozavest po desetletni odsotnosti z velikih turnirjev – to je možno doseči le z zmagami – in zgraditi čvrsto obrambo, ki bo kmalu na hudih preizkušnjah v tekmah z (naj)boljšimi v Evropi. Žreb kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo v Katarju je pred vrati (7. 12. v Zürichu), manevrskega prostora za igranje prijateljskih tekem pred marčevskim startom ni več.

Prav obramba, ki jo ima na voljo Slovenija, sodi med boljše v širši višegrajski skupini reprezentanc. Trikotnik, ki ga sestavljajo Jan Oblak ter branilca Miha Mevlja in Miha Blažič (nazadnje je bil konkurenčen tudi Kenan Bajrić), je jamstvo za mirno organizacijo slovenske igre, na katero resda še čakamo. V zadnjih mesecih smo opazili v reprezentanci, česar ni možno zaznati prek TV-zaslona ali interneta, enak občutek pa smo dobili tudi v Atenah: v jati vladajo sproščeni odnosi med fanti, ki na igrišču izžarevajo velik motiv. Brez slednjega ne bi preživeli neenakovredne bitke za Atene, v kateri so bili Grki močnejši in »boljši«, a silna bojevitost je Slovence nagradila z remijem, ki je enak velikanski zmagi.

Oblak je nanizal tri parade, a Grki si kljub navidezni premoči v resnici niso ustvarili stoodstotne priložnosti. Kek je igral na rezultat, izbral pravo taktiko in ga dobil. Slovenija je nazadnje končala brez poraza v koledarskem letu 1992, ko je igrala prijateljski tekmi s Ciprom (1:1) in Estonijo (1:1), ko je nosil majico prav Kek.