Ko gre za nohte, udarijo izkušeni
Če ima košarkarsko moštvo na tekmi le tri strelce z več kot šestimi točkami, hkrati pa izgubi skok z 41:44 in zapravi kar 23 žog, a nekako premaga ugledno moštvo iz močne španske lige, se lahko zahvali nevidnim silam za očitno pomoč. Cedevita Olimpija je v uvodnem nastopu v evropskem pokalu vendarle pokazala tudi nekaj pomembnih odlik, ki lahko krepijo optimizem njenih navijačev. Na poti do uspeha proti Gran Canarii (79:77) je nenehno nihala v igri, a za razliko od prejšnjih sezon in tudi zadnjih dvobojev v ligi ABA je pokazala dovolj drznosti, da se je rešila z roba prepada. »V prvi četrtini smo prejeli 30 točk, a nato igrali odlično v obrambi in v drugem polčasu so košarkarji Gran Canarie dosegli le 29 točk,« je po tekmi zadovoljno ocenil Olimpijin trener Jurica Golemac. V njegovi zasedbi so vsi poudarjali, da je razplet posledica kolektivnega truda in so vsi enako zaslužni, nekateri igralci pa so bili vendarle nekoliko bolj »enaki« kot drugi.
Ni naključje, da je glavno napadalno breme nosila trojica iz vrste najstarejših in najbolj izkušenih v ljubljanskem moštvu. V prvem polčasu je vlekel kapetan Jaka Blažič (na koncu 18 točk, 8 skokov in 4 asistence), Melvin Ejim (12 točk in 6 skokov) je enakomerno razporedil svoj učinek in opravil veliko dela v obrambi, najučinkovitejši pa je bil metuzalem Jacob Pullen s 27 točkami (za tri 6:9), 14 v prvem polčasu in 13 v drugem. Ameriški branilec že celo desetletje igra v Evropi in ima za seboj tri cele sezone v ligi ABA (dve pri zagrebški Cedeviti in eno pri Mornarju), zato imamo občutek, da je še precej starejši (in težji) od soigralcev, v resnici pa bo 10. novembra dopolnil 32 let. Potem ko je prejšnji teden metal za tri točke 0:10 ob dveh porazih, je postal podobna tarča kritik kot dirigent brez paličice Marcus Keene, v Las Palmasu pa je igral kot mladenič v najboljšem obdobju kariere.
V ZDA kot Abraham Lincoln
Pullna so v letih študija na univerzi Kansas State zbadali, da nosi takšno brado kot Abraham Lincoln, uveljavil pa se je z natančno desnico, ki ga sicer ni pripeljala do nabora NBA 2011, vendar mu je odprla vrata v Evropo. Za njegovimi pogostimi selitvami se verjetno skrivata boemski značaj, ki ga sumljivo izžareva, in slabša igra v obrambi. V dokaz bi lahko ponudili tudi sezono 2013/14, ko je dobil priložnost pri veliki Barceloni kot soigralec Erazma Lorbka in Boštjana Nachbarja. Na gostovanju v Valladolidu je namreč dosegel kar 42 točk in metal trojke 12:15, kar je še vedno rekord španske lige, a na drugih tekmah igral veliko slabše in po enem letu se je najprej preselil na Kitajsko, v isti sezoni pa še k Sevilli in Brindisiju. Če bi bil drugačnega kova, bi bila njegova pot bolj stanovitna in bi se v glavnem odvijala v evroligi, torej daleč od Ljubljane. Zato kaže izkoristiti njegovo spretnost, ob kateri imamo pogosto občutek, da se tekmecev ne preigra, ampak da se mu umikajo, in prezreti kakšno slabost. Tudi morebitni sum, da se na tekmah niti ne preznoji.
