Ko je najtežje, sta tu Mohorič in Pogačar

Ko je na Touru najtežje, v ospredje prikolesarijo Slovenci. Tako je bilo v 9. etapi, ki je karavano prvič po 35 letih popeljala na legendarni ognjenik Puy de Dome. Na njem ni blestel le Tadej Pogačar (UAE), ki se je spet otresel Jonasa Vingegaarda (Jumbo Visma) in se še bolj približal rumeni majici, temveč tudi Matej Mohorič (Bahrain Victorious), ki se je na peklensko strmem klancu pogumno podal v boj za etapno zmago in si prikolesaril 3. mesto.

Prvič na letošnjem Touru smo v pravi akciji videli Mohoriča, ki se je kmalu po startu izstrelil v skupino 14 ubežnikov. In že to je bila zmagovita kombinacija, saj so jih ekipe favoritov za vrh v skupnem seštevku na vroč in zahteven dan z veseljem spustile predse. Tako je bil v zadnji tretjini 182 km dolge preizkušnje 28-letni Gorenjec skupaj s sotrpini že več kot 13 minut pred glavnino z rumeno majico.

Jasno je bilo, da bo etapno zmago pobral eden od ubežnikov, ki so se že 60 km pred ciljem začeli neusmiljeno napadati med seboj. Dobrih 47 km pred koncem je skok uspel Matteu Jorgensonu (Movistar), a ko si je prikolesaril pol minute prednosti, se je Mohorič pognal v lov za njim. Sledili so mu Mathieu Burgaudeau (TotalEnergies), Neilson Powless (Education First) in David de la Cruz (Astana). Vendar med to četverico ni bilo prave sloge, Mohorič jo je potegnil do zaostanka le 10 sekund za Jorgensonom, nihče drug pa ni bil pripravljen pokrpati zadnje vrzeli.

Tako je prednost Američana začela spet naraščati in do vznožja vzpona na Puy de Dome je prikolesaril z minuto naskoka. Ta se je do najtežjega dela 13,3 km dolgega klanca, peklenskih 4,3 km zaključka s povprečnim naklonom več kot 11 odstotkov, povečala na 1:25. To je bil čas, ki ga je Mohorič poskušal nadomestiti s pospeškom v zadnjih 3,5 km. Bližal se je Jorgensonu, a to je iz ozadja uspevalo tudi precej močnejšemu hribolazcu Michaelu Woodsu (Israel Premier Tech).

Kanadčan je 1,3 km pod vrhom za seboj pustil Slovenca, kmalu za tem še Američana in se pri 36 letih odpeljal svoji krstni zmagi na Touru naproti. Mohorič je tik pred ciljem ujel Jorgensona, kar pa je bilo dovolj za 3. mesto. Izjemno zahtevnost zadnjega klanca je unovčil tudi Francoz Pierre Latour (TotalEnergies). Mohorič bo moral na svojo tretjo etapno zmago na Touru še počakati, a tokratna predstava obeta ogromno, saj ni bil daleč od uspeha na terenu, ki mu še zdaleč ni bil pisan na kožo.

Ob Pogijevih skokih pečejo noge

Bolj je bil Pogačarju, za katerega je bila to dokaj mirna etapa vse do zaključka. Ves dan se je skrival v glavnini, njegovi moštveni kolegi pa so do zadnjega skrbeli za to, da se njegovo telo ni pregrelo v pripeki. Glavno nalogo je nato opravil sam. Čakal je vse do oznake za 1,5 km do cilja. Tedaj je bil Vingegaard že brez svojega najbolj neumornega pomočnika Seppa Kussa in sam se je moral znajti, ko je Pogačar stopil na pedala.

Matej Mohorič (v ospredju) je na terenu, ki mu še zdaleč ni bil pisan na kožo, osvojil 3. mesto. FOTO: Benoit Tessier/Reuters

Ugotovil je, da ob Pogačarjevih skokih letos tudi njega pečejo noge. Odprla se je nekajmetrska vrzel. Slovenski zvezdnik danskega branilca lanske zmage ni povsem strl, je pa tako kot v 6. etapi pokazal, da je močnejši v klanec, ter pridobil osem sekund, tako da pred prvim dnevom počitka za rumeno majico zaostaja le še 17 sekund.

»Ni etapna zmaga, je pa majhna zmaga zame. Ko sem napadel, sem gledal Jonasovo senco. Videl sem, da za menoj sprinta na vso moč. Ker so me noge dobro nesle, sem pritisnil še malo bolj. Ko se je odprla luknja, sem moral nadaljevati do cilja,« je Tadej Pogačar strnil misli o etapi, katere zaključni del se mu je zdel bolj preprost kot običajnim smrtnikom.

»Lepše bi bilo, če bi bili ob cesti gledalci, a sem vseeno užival. Fantje so me strašili, kako težak klanec je to, vendar smo leteli navkreber, tako da nisem imel občutka, da je tako strmo,« je dodal Pogačar, ki je prvi teden Toura končal v malodane idealnem položaju. Kaže, da je vse boljši, rumene majice pa mu (še) ni treba braniti.