Ko padejo maske, ostane samo še Roglič

Šele v 17. etapi se je začela prava Vuelta! Na prvi od dveh preizkušenj po strmih asturijskih klancih so padle maske in razkrile, kar so si slovenski navijači želeli. Primož Roglič je slavil epsko zmago in spet oblekel rdečo majico, ki bi morala njegova ostati vse do nedeljskega cilja v Santiagu de Compostela. Hitro je bilo jasno, da ima na 185,8 kilometra dolgi preizkušnji s štirimi vzponi resne namene. Pomočniki slovenskega šampiona pri Jumbu Vismi nikomur niso dovolili resnejšega pobega, za katerega sta se trudila tudi Jan Tratnik (Bahrain Victorious) in Jan Polanc (UAE).
V 17. etapi je prvič deževalo na letošnji Vuelti, kar je botrovalo previdnosti karavane na spustih, ni pa preprečilo akcije že daleč pred ciljem. Na predzadnjem vzponu na Collado Llomeno (7,6 km, 9,3 odstotka) je Egan Bernal uresničil napovedi, da nima več česa izgubiti in da bo šel v zadnjih gorskih etapah na vse ali nič. Pospešil je 61 km pred ciljem in sledil mu je samo Roglič, s katerim sta si do vrha prikolesarila 45 sekund pred prvimi zasledovalci in dve minuti pred nosilcem rdeče majice Oddom Christianom Eikingom (Intermarche). A do cilja je bilo daleč, vodilna je še 40 km ločilo od vznožja posladka dneva, vzpona ekstra kategorije na Lagos de Covadonga (12,5 km, povprečni naklon 6,9 odstotka). Čeprav se je zdelo, da vodilna na spustu ne tvegata preveč, se je njuna prednost vztrajno večala. V dolini je znašala poldrugo minuto, kar je bil za Rogliča znak, da je to morda že odločilni trenutek Vuelte.
Kolumbijec in Slovenec sta narekovala oster tempo, njuna prednost je narasla na 2:20, a se je v zadnjih kilometrih pred vzponom začela topiti. Na vznožju je padla malo pod poldrugo minuto, tako da zasuk še ni bil izključen. A ko je bilo na ciljnem vzponu, na katerem je na najbolj strmih odsekih naklon dosegal 20 odstotkov, najtežje, se je izkazalo, da je Roglič najboljše hranil za konec. Bernal mu 7,5 km pred ciljem ni mogel več slediti. Začela se je simultanka 31-letnega Kisovčana, ki je padel v trans, kakršen mu je prinesel tudi zlato olimpijsko kolajno v vožnji na kronometer. V ozadju so se zbudili zasledovalci, dvojec Movistarja Enric Mas in Miguel Angel Lopez, Bernalov moštveni kolega Adam Yates in adut Bahraina Victoriousa Jack Haig, ki jim je kot senca sledil tudi Rogličev najmočnejši pomočnik Sepp Kuss.

Ni razmišljal, samo dirkal

Njihovi pospeški nikoli niso ogrozili Rogličeve zmage, zato pa so kruto izničili Bernalov trud. Slovenski zvezdnik je v cilj prikolesaril 1:35 pred zasledovalci in ob tem pobral še 10 odbitnih sekund (za nameček je Kuss osvojil 2. mesto). Dan, ki ga je začel 1:36 za vodilnim, je končal v rdeči majici z zajetno prednostjo 2:22 pred Masom. Kolumbijski as ni dobil nič, ujeli so ga in etapo je končal na 7. mestu, njegov zaostanek za Rogličem pa je narasel na 4:29.
»V kolesarstvu vedno tvegaš, veliko stvari se lahko zgodi. Ko je Bernal napadel, nisem nič razmišljal, le sledil sem mu. Nato sem se zamislil, da je še daleč do cilja, a se je vse dobro izteklo. Na zadnjem vzponu se nisem odločil za trenutek, kdaj bom napadel, le poskušal sem prevoziti klanec čim hitreje, Egan pa mi ni mogel slediti,« je Roglič povedal po svoji letošnji tretji etapni zmagi na Vuelti. Po njej se že svetlika njegovo tretje zaporedno zmagoslavje v skupnem seštevku. »Naskok nikoli ni dovolj velik, vendar si jo zaslužimo. Kraljevska etapa šele prihaja, po njej bomo videli, ali bo ta prednost dovolj,« je še povedal ​Rogla, ki ga v današnji 18. etapi čaka strašljivi ciljni vzpon na Altu d'El Gamoniteiru (14,6 km, 9,8 odstotka).