Koper je pritiskal name, sam si je kriv

Radomljani so se z odličnim drugim delom prvenstva zlahka obdržali med elito, čeprav so se v nogometno pomlad podali z zadnjega mesta in s številnimi spremembami v ustroju kluba, ki je začel tesno sodelovati s splitskim Hajdukom. Na klop se je vrnil dotedanji tehnični direktor Nermin Bašić, mlinarji pa so hitro začeli mleti svoje najresnejše konkurente v borbi za obstanek, ki se je razpletla z osvojenim 6. mestom. Odločilno so Radomljani vplivali tudi na razplet bitke za naslov prvaka, potem ko so s 3:1 v 35. krogu slavili v Kopru in na široko odprli šampionska vrata Mariboru.

Kako težko je bilo prekiniti to negativno tradicijo kluba, ki se mu v 1. SNL še nikoli ni uspelo obdržati več kot eno sezono?

»Res težko. Že leta 2017, ko sem prišel v klub, je bila miselnost takšna, da so se po porazih z 0:1 veselili. Moram reči, da je k vzpostavljanju te zmagovalne miselnosti precej pripomoglo sodelovanje s Hajdukom in prihod nekaterih izkušenejših igralcev. Spomnim se, ko sem na začetku sezone dejal, da imamo morda najboljšo slačilnico v ligi. Igralci znajo sprejeti kritiko in vedo, da imajo konkurenco. V Sloveniji je s tem že na splošno težava. Spomnim se denimo svoje epizode pri Gorici: ne želijo kritike, ne želijo konkurence, tudi dobronamerne nasvete pa obrnejo v zgodbo, kako trener nima rad tega ali onega.«

V zaključku minule sezone ste javno dejali, da si želite, da naslov tudi zaradi slovesa Marcosa Tavaresa osvoji Maribor.

»Ko smo igrali tam in sem videl Tavaresovo slovo, si kot človek ne moreš želeti nič drugega, kot da ti ljudje osvojijo naslov. Koper je prek ljudi iz BiH toliko pritiskal name, kot da ne bi vedeli, da bi tudi proti Mariboru v takšni situaciji odigral s 120 odstotki moči. Lahko so jezni le sami nase, ker po prvem polčasu niso vodili s 3:0. Vesel pa sem, da je Koper osvojil pokal, Maribor pa prvenstvo. Oba kluba sta super, top, fenomenalna, všeč mi je bilo tudi, da smo Koper zapustili brez ostrih besed, da je bilo vse kulturno. Ljudje, to, kar imate tukaj v Sloveniji, tega ni na vsem Balkanu! Kar se tiče poštenosti igre in kakovosti lige, je lahko za vzor vsem na Balkanu. Ponosen sem, da lahko delam v takšni ligi in imam čist obraz. Tako jaz kot klub, in to je zame najpomembnejše.«

V minuli sezoni so priložnost v članski ekipi dobili številni mladi nogometaši, kako težko je kaljenje mladih združiti z bojem za obstanek?

»Tu imam stalno borbo s klubom, a to verjetno velja za vse trenerje v Sloveniji. Vem, da vsi živimo od prodaje igralcev, a bojim se, da preveč govorimo o tem, da moramo, nato pa zaradi tega, ker moramo, uničimo več igralcev, kot jih dejansko proizvedemo. Imamo drugo ligo, ki od mojega prihoda še nikoli ni bila slabša. Vrednostna lestvica se je v nekem trenutku povsem pomešala, dobivamo android igralce, kot jim rečem sam. Manjka nekaj jajc. Ko nato pridejo reprezentančne tekme, teh jajc ni. Takoj ko se je treba boriti, obrnejo hrbet in zbežijo. Sina sem že pri 10 letih izpisal iz nogometa, ko sem videl, da to ni zanj. Hvala bogu, da zdaj igra tenis.«

Velikokrat iz vaših ust slišimo besedo stabilizacija – kakšne so stabilne Radomlje v vaših očeh?

»Treba je biti realen. Potrebovali bomo tri ali štiri leta, en olimpijski ciklus, za kaj več potrebuješ več denarja. Proračun bi morali povečati za 25 odstotkov, za katere ne vem, če jih imamo. Težko je v tej krizi, ljudem, ki dajejo denar za klub iz lastnega žepa, bi morali postaviti spomenik! Vsa čast jim, saj je izjemno težko.«

Ko ste odšli, ste rekli, da vas v Radomljah čaka nedokončano delo, cilji pa so očitno večji kot le zgodovinski prvi obstanek v ligi.

»Prej se mi je vedno kam mudilo. Hotel sem nekaj na hitro, zdaj pa sem res začutil, da je to trenutek za stabilizacijo. Tu sem srečen in zadovoljen, nikamor se mi ne mudi. Imel sem res nekaj dobrih ponudb, a preprosto sem si zaželel tudi malce uživanja v življenju. Slovenijo obožujem in komaj čakam, da se bom lahko čez tri mesece sem preselil za stalno. Tu bom živel. Res se trudim tudi med intervjuji govoriti slovensko, želim se prilagoditi, da nisem tisti klasični bosanski kreten.« Jan Krstovski