Krim bo kmalu pokazal pravo moč

V dveh letih, ko Tjaše Stanko, ob Ani Gros najboljše slovenske rokometašice, ni bilo v Krim Mercatorju, se je veliko spremenilo. Eden od razlogov, zakaj je odšla najprej v Podravko in potem v Metz, je bil v pomanjkanju ambicij na Krimu. Te so zdaj spet visoke in segajo vse do nastopa na F4 lige prvakinj. Sezona se sicer ni začela po željah, a 23-letna Mariborčanka je prepričana, da bo šla krivulja strmo navzgor. Iz sezone 2018/19, ko je bila Stankova ena od odkritij lige prvakinj, sta v Krimovi garderobi ostale samo še tri njene soigralke, Alja Varagić, Nataša Ljepoja in Nina Žabjek. Zdaj je v njej kar devet tujk, nekatere so že osvajale ligo prvakinj. »Po sezoni, ko sem odšla, se je igralski kader zelo spremenil. V profesionalnem športu to ni nič novega, je pa težko za trenerja (Uroš Bregar; op. p.), ki mora vedno znova sestaviti in uigrati ekipo. Ta je letos zelo dobra,« se je v družbi zvezdnic znašla Stankova, ki pa si je vseeno obetala boljši start v sezono. Krim je najprej presenetljivo izgubil na Švedskem, potem je moral priznati premoč Györu. V tretje gre rado, pravijo, in v soboto bosta točki pri turškem novincu Kastamonu že zapisani v rubriki nujno. »V dveh mesecih priprav ni bila vsa ekipa skupaj, igralke z olimpijskih iger so se nam priključile šele zadnji teden. Ne glede na vsa imena in izkušnje, ki jih imajo igralke, to ne pomeni, da bo šlo vse kar samo od sebe, potrebnega je veliko dela in truda, moramo biti potrpežljivi. Verjamem, da nam bo na koncu uspelo uresničiti cilje,« je optimistična Štajerka, ki je na dveh tekmah dosegla deset golov.

Potrebna potrpežljivost

Ko je Andrea Lekić prvič igrala za Krim, Stankova še ni bila niti v najstniških letih, zdaj igrata skupaj v napadu. »Že ko sem igrala proti njej, je bila zame čast, zdaj je še toliko večja. Pomaga nam in mi jo poslušamo, saj lahko z njo še hitreje napredujemo,« Stankova rada črpa znanje od izkušene srbske zvezdnice, ki opravlja vlogo organizatorice igre, Slovenka pa se je vrnila na mesto leve zunanje igralke. »Pogosto me sprašujejo, kaj je moja pozicija, vedno odgovorim, da mi je vseeno. Kamor me trener postavi, tam želim narediti čim več za ekipo,« se je naučila diplomatskega jezika, malo manj francoščine, ki bi ji lahko prišla prav pri pogovorih z olimpijskima prvakinjama Allison Pineau in Océane Sercien-Ugolin: »Eno leto v Metzu je bilo premalo, v ekipi je uradni jezik kar angleščina.« Tiha želja je sklepni turnir v Budimpešti in uvodna poraza nista omajala Krimove samozavesti. »Zgodil se nam je kiks, ki ga je treba čim prej pozabiti in odpraviti napake. Sezona bo še dolga in lahko se zgodi marsikaj. Potrpežljivost je tista, ki jo zdaj najbolj potrebujemo, ter seveda delo: treningi, treningi, treningi ... Mislim, da lahko na koncu naredimo dober rezultat,« je odločna Stankova, ki je v mlajših letih metala kopje, nato pa dala prednost žogi.