Za sanje našega mladega boksarja sta kriva Tyson in Ali

Nejc Petrič se je šele kot drugi slovenski boksar v zgodovini evropskih prvenstev udeležil slovesne razglasitve (po bronastem Gordanu Cedru leta 1995 na MEP), potem ko je na nedavnem turnirju v Budvi (do 22 let) navdušil s srebrno kolajno v kategoriji do 67 kg.

Na poti do odličja je član ljubljanskega kluba Golden Gloves Gym premagal Romuna Andreija Musteta (s prekinitvijo v 1. rundi)​, Madžara Rafaela Buzo (po točkah s 5:0) in Srba Semiza Aličića (s prekinitvijo v 2. rundi), v finalu pa je tesno izgubil z Rusom Ahmadšohom Mahmadšojevom (2:3).

»Prvenstvo v Budvi je bilo prvo tako veliko tekmovanje, na katerem sem se prebil do finala. To je bila zame nova izkušnja in verjamem, da bom naslednjič še boljši, čeprav že zdaj mnogi menijo, da bi moral zmagati. Sam ocenjujem, da je bil dvoboj izenačen in da bi lahko res presodili tudi v mojo korist. A na Ruse, ki imajo že po nepisanem pravilu določeno prednost, sodniki v boksu še vedno gledajo drugače kot na nas Slovence,« je ocenil Petrič, čigar prednosti sta psihična in telesna moč. »Poleg tega s trenerjem Andražem Ciuho veliko pozornosti posvečava piljenju tehnike,« je razkril 21-letni boksar, ki je odraščal v Sp. Slivnici pri Grosupljem, zdaj pa že nekaj časa živi na Vrhniki.

Boksa tudi njegovo dekle

Boks je pri 15 letih začel trenirati pri BK Ljubljana, že po enem letu pa je prestopil k šentviškemu Golden Gloves Gymu. »Najprej sem sanjal o tem, da bi postal uspešen nogometaš, nato je pretehtala ljubezen do boksa. Največja krivca za to, da sem se odločil zanj, sta bila Mike Tyson in Mohamed Ali. Ko sem gledal posnetke njunih dvobojev, sem se navdušil nad njima. Pozneje so moji vzorniki postali boksarji iz lažjih kategorij, saj sem se z njimi lažje poistovetil. Ob Dejanu Zavcu so mi še posebej všeč Roberto Duran, Edwin Valero, Manny Pacquiao in Vasilij Lomačenko.«

Njegov kratkoročni cilj je preboj na OI, vstopnico za Pariz bo prihodnje leto lovil na kvalifikacijskih turnirjih. Slovenija sicer še ni imela boksarja na največji športni prireditvi. Ob tem se spogleduje tudi s prestopom med profesionalce. »Moje sanje segajo vse do šampionskih pasov – do nespornega svetovnega prvaka,« je samozavesten trikratni državni prvak (dvakrat med člani, enkrat med mladinci), ki bo jutri praznoval 22. rojstni dan.

Ob vsakodnevnih treningih prostega časa nima veliko. »Ko ga imam, se z dekletom Niko Šušteršič, prav tako boksarko in trenerko v klubu, rad odpravim v kino ali na sprehod po mestu. Poleti hodim v hribe in mrzlo kopel v Kamniško Bistrico,« je še zaupal Petrič, ki je za vso podporo nadvse hvaležen tudi materi Vidi in očetu Jerneju.