Leteči Koprčan je dal vetra svetovni konkurenci

Kot iz najbolj avanturističnih filmov o pogumnih jezdecih na morskih valovih in njihovem nomadskem življenju, bi na prvo žogo lahko opisali športno pot Tonija Vodiška. Petindvajsetletni Koprčan je prejšnji mesec spisal svoje najimenitnejše poglavje v kratki zgodovini nove športne panoge na olimpijskih igrah – kajtanju v olimpijski disciplini foil. Najprej je v grškem Patrasu osvojil naslov prvaka stare celine, potem pa je na Sardiniji dal vetra še svetovni konkurenci.

Toni Vodišek pozira po zmagi na svetovnem prvenstvu, ki ga je gostila Sardinija. FOTO: Formulakite.org

Toni se je uvrstil na seznam slovenskih šampionov na najvišji ravni in je, četudi si še ni zagotovil olimpijske vozovnice, eden od glavnih slovenskih adutov v Parizu poleti '24. Nekoliko tvegano in drzno napoved je izsilil kar Koprčan s svojima šampionskima naslovoma in predvsem predstavama – s tekmeci je v športnem žargonu pometel.

»Raje bi rekel, da sem bil zanesljiv zmagovalec z veliko prednostjo,« je prej kot vzvišeno zadržal ponižno držo št. 1 na svetovni kajtarski lestvici, ki pa mu še ne prinaša uvrstitve na olimpijske igre. Pot do Pariza je še dolga in zahtevna.

»Uvrstitev na olimpijske igre je glavni cilj v naslednjem letu. Nanje se bo uvrstilo le 20 najboljših po tekmovalnem ključu ter celinskem. Prvih osem s svetovnega prvenstva, ki bo na Nizozemskem, se bo uvrstilo na OI, potem še šest z vsake celine, gostiteljica ima prav tako rezervirano mesto poleg še petih z zadnje kvalifikacijske tekme,« je pojasnil nekoliko zapleteno pot, ki zanj ne bi smela biti pretirano trnova. Ker je enostavno predober za svetovno konkurenco, v kateri so največji tekmeci Francozi. »Razbijajo, kar pet jih je bilo med trinajsterico na SP. Italijani so prav tako močni, Poljaki, Singapurec je bil drugi na SP,« tudi drugi ne spijo. A je naš Toni vselej meter ali dva pred njimi.

Vozovnica trdno v rokah

»Vedno se mi lahko zalomi. Vendar sem dovolj dober in samozavesten, da mi nastop na olimpijskih igrah ne more uiti iz rok. Tam se želim zabavati, se imeti lepo in najlažje je takrat, ko se zmaguje. Sicer ničesar ne napovedujem, ker so tudi drugi tekmovalci kakovostni in jih spoštujem,« je bil drzen in spoštljiv Toni, ki mu tudi tekmeci priznavajo mojstrstvo in vlogo enega največjih zvezdnikov tega športa. In v njem ni kar tako lahko zmagovati, na tekmah se z vetrom in valovi bojuje tudi do 150 tekmovalcev, na zadnjem SP so se merili tekmovalci iz 44 držav.

»Prej sem se iz malo znane Slovenije prebijal v naš šport, zdaj sem že po malem blagovna znamka Slovenije, ki je v našem športnem krogu res vse bolj prepoznavna,« se pohvali tudi z drugačno vrsto poslanstva, ki ga je s športno platjo začrtal že v otroških letih. Ima jasen genski zapis. Njegov oče Rajko, zdaj tudi trener, je bil v mlajših letih eden najboljših slovenskih jadralcev na deski, potem pa pionir kajtanja v Sloveniji. Tu je še mlajša sestra, 20-letna Marina, ki se počasi, a vztrajno prebija med najboljše.

»Ko si je oče poškodoval hrbet, je ostala oprema. Hitro sem pokazal zanimanje in talent. Pri 12 letih je padla odločitev, da se popolna predam kajtanju,« je razkril izjemen borec in športno zelo nadarjen fant, kot pravijo njegovi znanci, prijatelji in tisti, ki spremljajo njegovo športno pot.

»Največjo prednost pred tekmeci pripisujem splošni športni nadarjenosti. Tudi telesni moči, sem močnejše postave, a močan, spreten in zelo gibčen. Pri kajtanju je zelo pomembna sposobnost vzpostavljanja ravnotežja. Za menoj je tudi zelo dolga kajtarska kilometrina, morda je to celo največja prednost pred drugimi tekmeci,« je povedal o podrobnostih, zaradi katerih je neprekosljiva št. 1.

Rešila ga je pandemija

V Tonijevem kajtarskem življenjepisu so zapisani tudi uspehi v mlajših kategorijah. Trikrat je bil svetovni mladinski prvak. Šampionska sedanjost je tako logično nadaljevanje, ki je imelo krajši zastoj ... »Konec leta 2019 sem si poškodoval ramo. Kdo ve, kako bi se razpletlo, če ne bi bilo pandemije. Tako sem imel čas, da sem se v miru pozdravil in se pripravljen vrnil v tekmovalni ritem,« se je z olajšanjem spomnil na srečo le manjše težave.

Kajtanje je navzven privlačna in zabavna postranska zadeva, a ko se ga lotevaš na takšen način, kot se ga Toni, je ta zabava lahko precej drugačna in na trenutke zelo zahtevna in prepletena – z nepredvidljivimi ovirami.

»Na začetku športne poti je bil odločilna podpora družine. Zdaj je predvsem naporno. Veliko potujem s kombijem, ki je hkrati tudi moj hotel. Ampak drugače v tem športu ne gre. Nenehoma sem na potovanjih, tekmah, treningih. Na morju sem do 200 dni na leto, potem so tu še suhi treningi, ko sem doma, pomagam pri delu v družinskem hotelu. V poletnih jutrih pomagam v hotelu, ker v Kopru pozneje zapiha veter. Koprski zaliv je v idealnih razmerah izvrsten trening poligon, a težava je, ker ni ustreznega vstopa v vodo. Obljubljajo ga že vrsto let,« je opisal zahtevnejšo in laični javnosti nevidno plat svojega športa ter pojasnil, zakaj več časa preživi na treningih v tujini. Koprski fant in šampion je poslal jasno sporočilo novemu staremu županu.

Zaradi športnih uspehov se zdaj lahko povsem osredotoči na tekme in treninge, ne da bi se ukvarjal s postranskimi zadevami.

»Če sem iskren, si brez širše podpore ne bi mogel privoščiti tega, kar počnem. Denarno mi pomagajo pri Luki Koper, Jadralni zvezi Slovenije, zaposlen sem pri slovenski policiji, sem v najvišjem razredu kategoriziranih športnikov,« nima razlogov za pritoževanje ali tarnanje programirani šampion. Tudi zato, ker ima oporo v strokovnem štabu z znanjem.

»Poleg očeta ga dopolnjujejo še Matic Tepeš, Rado Gregorič, Arjan Rapuš in Portugalec Gil Condes,« se je posredno zahvalil tudi drugim soustvarjalcem šampiona in velikega slovenskega upa za kolajno na olimpijskih igrah čez dve leti.