Londonski elitni žogobrc v razpadu

Če so v Franciji že kar panično predčasno končali svoje elitno nogometno prvenstvo, pa so v prvem žarišču koronakrize v Evropi Italiji konec tedna le nadaljevali tekmovanje v serie A. In to po drugih treh elitnih ligah velike petice, se pravi po Nemčiji, Angliji in Španiji. Kakor se je pričakovalo, pa je telesna, psihična in igralska pripravljenost ekip po virusnem obdobju in treningu po sproščanju protiukrepov na različnih ravneh. Razlike so v nekaterih primerih vnebovpijoče, najbolje se je to videlo v dvoboju premier league, ko je klinični Southampton v gosteh razbil psihično dotolčenega zadnjeuvrščenega angleškega prvoligaša Norwicha. London je po žogobrcarski simboliki perjanica Združenega kraljestva in nekdanja kolonialna prestolnica, vplivno, gospodarsko in trendovsko pa je še vedno globalna špica. A vsi londonski prvoligaši preživljajo težko obdobje. Če Chelsea v času finančne racionalizacije z novo smernico pomladitve moštva in novovalovskim trenerjem Frankom Lampardom še drži četrto mesto, ki omogoča nastop v ligi prvakov, pa so Tottenham ter predvsem Arsenal in West Ham le še bleda senca rjovečega monarhističnega nogometnega leva. Lastniki so v klube vložili veliko denarja, a današnja kapitalistična smernica obračanja in oplemenitve financ v nogometni praksi ne more priti skozi. Že, da je žogobrc posel, kot morebiti vsi drugi, a pri njem so za uspehe potrebni čas, potrpežljivost in pravilna poslovna taktika, tudi na igrišču. Le s tržničnim nakupom igralske robe se prek noči ne ustvarjajo uspehi, nogomet je ekipno delo več struktur. Če ima Tottenham angleške lastnike, Arsenal ameriške in West Ham angleške temelje kapitala, tudi judovskega izvora, pa je še posebno pri Arsenalovih topničarjih in kladivih WHU igralni in rezultatski kaos očiten. V zadnjem krogu premier league je prvoimenovani klub dolgo krizo nadaljeval s porazom v Brightonu, uvrstitev v ligo prvakov lahko prinese le zasučni čudež, West Ham, doma je izgubil z Wolverhamptonom, pa se bo do konca prvenstva, ostaja še osem krogov, krčevito bojeval za obstanek med elito. Ima namreč 27 točk, tako kot Bournemouth, slednji pa je na prvem mestu od treh, ki prinašajo nazadovanje v drugoligaški angleški razred.

Atletico le izjema

V Španiji je v sodobnem času poslovanja klubov kot podjetij še bolj očitno, da sta nacionalni prvak lahko le Real in Barcelona. Če je najboljši Atletico, je to le izjema, ki potrjuje pravilo, baskovska Athletic Bilbao in Real Sociedad pa sta denimo bila prvaka v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko še ni bilo pravila Bosman o svobodnem pretoku delovne sile. Ker Bilbao zaradi nacionalne zavesti ne kupuje nebaskovskih nogometašev in ker klub iz San Sebastiana nima tako močnega finančnega zaledja, ne preseneča, da sta glavna protagonista na Pirenejskem polotoku dva velikana, tako zgodovinsko, igralsko kot poslovno. Pa tudi če bi se Baski in Katalonci odcepili od Španije, je edina ekonomska logika za klube iz obeh regij igranje v la ligi. Tudi Bayern je v Nemčiji veliko podjetje kot denimo Mercedes, kapitalistični interesi danes nič ne prepuščajo naključju in Borussia iz Dortmunda bo morala še dolgo čakati na čudež, da se bo okronala z bundesligaško krono.