Lovro Kos: Peter je bil moj vzornik in mentor tudi brez svetovanja

Ne glede na to, kako se bodo razpletle tekme na letalnicah v Vikersundu in Planici, bo iztekajoča se zima za Lovra Kosa daleč najuspešnejša doslej v svetovnem pokalu.

Vrhunski 24-letni smučarski skakalec iz Rudnika pri Moravčah je med drugim slavil prvi zmagi med elito in se v točkovanju utrdil med najboljšo deseterico, kar ima toliko večjo težo, če vemo, da je prvo priložnost dobil šele na peti tekmi sezone.

Kako bi primerjali zmagi iz Lake Placida in Lahtija?

Zmaga je zmaga, toda morda mi je tista iz Lahtija vseeno malo bolj pri srcu. Zadoščenje je bilo kanček večje.

Zaradi finskega prizorišča, ki sodi med najstarejša za smučarske skoke, ali zavoljo potrditve krstnega podviga?

Bolj zaradi potrditve, saj sem (si) še drugič dokazal, da sem lahko z dobrimi skoki in malce sreče tudi jaz na vrhu.

Kaj bi odvrnili tistemu, ki bi vam pred začetkom zime rekel, da boste zdaj tu, kjer ste?

Hvala lepa, vzamem! Na začetku sezone me sploh ni bilo v svetovnem pokalu, do začetka norveške turneje pa sem osvojil skoraj 700 točk.

Odlično zimo bi rad Lovro Kos kronal z novim osebnim rekordom. Foto Kai Pfaffenbach, Reuters

Kako zelo vas je glodal črv dvoma, potem ko niste bili v ekipi za Ruko in Lillehammer?

Seveda me je glodal. Spraševal sem se, ali res skačem tako slabo ali me ločijo le malenkosti. Izkazalo se je, da mi ni manjkalo veliko. Skakal sem dobro, manjkala sta le mirnost in pika na i, da bi se povzpel stopnico višje.

Kaj vam je rojilo po glavi, ko vam je trener Robert Hrgota sporočil, da vas ne bo vzel na prve tekme?

Bil sem žalosten. Kot sem že omenil, sem začel dvomiti o sebi, a že čez dve, tri ure sem začel drugače gledati na to. Ko se zdaj ozrem nazaj, je bila to edina odločitev, ki jo je lahko Robert sprejel, obenem edina dobra zame. Če bi mi dal še enkrat možnost, da na začetku ostanem doma in nato osvojim toliko točk, ali da grem že takoj zraven, pri čemer pa se ne ve, kaj se bo zgodilo, bi takoj izbral prvo možnost.

Potem ste ostali doma in trenirali?

Sčasoma se je vrnila stanovitnost. Na treningih ni bilo več takšnih nihanj. Ko sem vadil z ekipo B, so mi zatrjevali, da skačem na visoki ravni. Na srečo se mi ni bilo treba prebijati nazaj prek celinskega pokala, v katerem je letos konkurenca peklenska. Po mojem se je z istim skokom v tem tekmovanju težje prebiti med najboljših šest kot v svetovnem pokalu med deseterico.

Zakaj?

Tako zelo so strnili konkurenco. Že prej je bilo težko v celinskem pokalu skočiti na stopničke, nato pa so zaradi zmanjšanja kvot vse močne reprezentance izgubile po enega tekmovalca v svetovnem pokalu, ki se mora zdaj dokazovati v »drugi ligi«. To se zelo pozna.

Skoke ste začeli trenirati pri moravškem klubu, kajne?

Toda okrog leta 2010 smo v klubu ostali le še trije. Nato je eden zaradi boljših razmer za trening prestopil k SSK Mengeš, drugi pa je začel obiskovati srednjo šolo v Ljubljani, kjer je začel tudi trenirati. Zatem sem še jaz prestopil k Iliriji.

Vi niste bili nikoli pod okriljem Državnega panožnega nordijskega centra?

Vpisal sem se na gimnazijo Franceta Prešerna in v Kranju opravil tri treninge. Bil sem še mlad, vendar sem imel tam nelagoden občutek, zato sem se vrnil v klub. Spomnim se, da me je trener Jaroslav Sakala vprašal, zakaj ne vztrajam v Kranju, pa sem mu odvrnil, da mi je tam čudno trenirati in da se pač bolje razumem s klubskimi kolegi. Še enkrat me je vprašal, ali menim, da je to pravilna odločitev, pa sem mu rekel, da bomo videli. Menim, da sem se odločil pravilno, ne bom pa trdil, da je to edina prava pot. A v mojem primeru je bila odločitev dobra. Zelo sem hvaležen trenerjem pri Iliriji, ob Sakali še Roku in Žigi Mandlu ter Klemnu Kobalu, ki so mi stali ob strani.

Nato ste se prepisali v Ljubljano?

Najprej na Vegovo elektrotehniško gimnazijo, na katero sem hodil dve leti. Ker pa razredničarka in ravnatelj nista imela posluha za vrhunski šport, ki zahteva veliko treningov, zaradi katerih sem pogosto manjkal pri pouku, sem se odločil nadaljevati šolanje za elektrikarja na Srednji šoli tehniških strok v Šiški. Tam so mi šli veliko bolj na roke. Tako sem prišel do poklicne izobrazbe.

Zanimivo, da sta v Lahtiju zmagala le dva Slovenca, oba pa prihajata iz moravške občine – pred vami še Primož Peterka, ki je bil tudi vaš vzornik, kajne?

Da, da to je bil že zato, ker je prihajal iz istega kraja. Nanj smo gledali kakor na Petra Prevca – kot na ikono. Slovenija je imela veliko dobrih skakalcev, a najbolj smo si zapomnili prav Primoža in Petra.

Ste se kdaj pogovarjali s Peterko?

Z njim sem imel zelo malo stikov, pred kakšnimi tremi, štirimi leti smo skupaj igrali odbojko. Mama mi je rekla, da mi je na eni od otroških tekem čestital in podelil nagrado, a sem bil takrat še tako mlad, da tega nisem povsem dojel.

Zelo čustveno ste sprejeli Prevčevo odločitev.

Bil mi je vzornik in mentor, brez da bi mi karkoli svetoval. Že s tem, ko sem ga opazoval, sem se veliko naučil. A ne le jaz, vsi, še največ pa Timi Zajc, ki si je v zadnjih dveh letih s Petrom delil sobo na tekmovanjih. Škoda, da se je odločil končati kariero, sploh po dosežkih, ki jih niza v zadnjem času.

Tekmovalne drese si še vedno šivate sami?

Da. Če gre kaj po zlu, se jezim le nase. Nisem takšen, da bi lahko krivdo prevalil na druge.

Kako gledate na zdajšnja pravila glede opreme?

Zaradi mene naj ostane, kot je. Pravil naj nekaj časa tudi ne spreminjajo. Če jih bodo, bodo spredaj tisti, ki se bodo najhitreje prilagodili novi opremi.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Najraje sem s svojim dekletom Lejo. Ali greva kam na sprehod ali pa sva samo doma in sestavljava lego kocke. Zdaj se bova lotila Pisarne, rad bi sestavil še Vojno zvezd, ki ima 10.000 kock, Titanik in Eifflov stolp. To me sprošča.

Imate še kakšen konjiček?

Rad tudi šivam, na primer majice ali kakšne druge manjše stvari.

Kakšne cilje še imate v skokih?

Želim si podaljšati osebni rekord (236 m iz Planice 2021), kot mnogi pa bi rad nekega dne osvojil tudi veliki kristalni globus, zlatega orla, zlato kolajno na OI in zlato »snežinko«. Cilji so visoki, bomo pa videli, ali mi jih bo uspelo uresničiti.

Kako doživljate finale v Planici?

To je spektakel v pravem pomenu besede. Ko gledaš nekoga, kako poleti do 240 metrov, vidiš, kako je srečen, ti si vesel zanj, gledalci so navdušeni. To je težko opisati z besedami.

Kam se boste odpravili na oddih?

Z Lejo bova odpotovala na Fuerteventuro, kamor naju je povabil moj sponzor.